Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
Si tudi vi ne predstavljate jutranje rutine brez skodelice kave? Kot nam je povedala prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Plavanje skupaj s tropskimi ribicami, odkrivanje prostranih puščavskih planjav, vzpon na "vrh sveta" - takšne podobe si radi naslikamo v mislih, ko se pripravljamo na potovanje v oddaljene kraje. A kaj, ko nam zna prve dni na počitniški destinaciji skaliti t. i. jet lag oziroma bolezen časovnih pasov, zaradi katere slabo spimo, smo čez dan utrujeni in imamo na primer prebavne težave. Pojav jet laga bomo raziskali v četrtkovi jutranji oddaji Možgani na dlani. Ne preslišite ob 7:35 na Prvem!
Da so naše živčne celice majhna kompleksna elektrarna - stalno namreč proizvajajo električno aktivnost - smo v oddaji Možgani na dlani že povedali. Tokrat pa zavijamo v malce drugačno smer - ugotavljali bomo, kaj se v možganih dogaja, ko se srečata njihovo električno valovanje in elektrika zunanjega vira, kot sta recimo strela ali električni paralizator. Z nami bo prof. dr. Zvezdan Pirtošek, spec. nevrolog na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne preslišite, na Prvem ob 7:35!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob 8. februarju bodo rdeča nit radijskega jutra knjižnice, zato smo tudi v tokratni epizodi oddaje Možgani na dlani pokukali v našo »možgansko knjižnico«, kot bi lahko rekli spominu. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?
Ozrite se okoli sebe. Kaj vidite? Naši možgani so sposobni vsak trenutek predelati ogromne količine informacij in marsikaj se nam zato zdi povsem samoumevno. Dokler deluje. Tudi na primer, da je klobuk-klobuk in glava-glava. Kaj pa mož, o katerem je pisal legendarni Oliver Sacks, ki je ženino glavo zamenjal za klobuk, pa je bilo z njegovim vidom vse vredu? O tako imenovanih agnozijah se je avtorica oddaje, Mojca Delač, pogovarjala z dr. Barbaro Starovasnik Žagavec, specialistko klinične psihologije z URI Soča.
Neveljaven email naslov