Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Vinko Bitenc, Vinko Zwitter

Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred 515-imi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.

V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.

Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.

Manj vidne, vendar nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.

—–

Pisatelj, pesnik in dramatik  VINKO  BITENC  se je rodil na današnji dan leta 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida pri Ljubljani. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral dramsko igro in režijo, pesmi pa je začel pisati že v gimnazijskih letih in jih objavljati v revijah »Zora« in »Preporod«. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na Poljskem in to obdobje je močno odmevalo v njegovem literarnem delu: v kratkem romanu »Sončne pege«, v enajstih kratkih zgodbah o vojni in njenih posledicah ter v  pesmih iz tistega časa.

Pred drugo svetovno vojno je objavljal v otroških listih »Zvonček«, »Mlado jutro«, »Mladi Slovenec«, »Vrtec« in »Naš dan«, ki ga je dlje časa tudi urejal. Njegovo najbolj znano delo za otroke je lirična pravljica »Zlati čeveljčki«, ki je bila prirejena tudi za televizijsko predvajanje. Po drugi svetovni vojni je Vinko Bitenc sodeloval pri različnih revijah, napisal nekaj radijskih iger ter v esperantskih revijah objavljal svoja izvirna dela ter prevode slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi.

—–

Narodni delavec  VINKO  ZWITTER  je na Dunaju leta 1928 končal študij na Visoki šoli za svetovno trgovino in pozneje promoviral iz trgovinskih ved. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil tajnik Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško, urednik ter nekaj let tudi založnik in izdajatelj tednika “Koroški Slovenec” ter vodja slovenskega dijaškega doma v Celovcu. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po njej pa profesor na trgovski akademiji v Celovcu, na zasebnih dvojezičnih šolah v nekaterih slovenskih krajih na avstrijskem Koroškem pa je poučeval tudi slovenščino.

Bil je med ustanovitelji celovške Mohorjeve družbe, urednik revije “Družina in dom” in eden izmed pobudnikov Narodnega sveta koroških Slovencev. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postal vodilni slovenski laik v katoliških organizacijah, sodeloval je tudi pri nastajanju Kmečke gospodarske zveze in bil med pobudniki ustanovitve kmetijske šole v Tinjah. Vinko Zwitter, ena osrednjih osebnosti slovenske manjšine na Koroškem, se je rodil na današnji dan leta 1904 v Draščah.