Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne, oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Mihael Kuša, Lovro Toman, Triglavska koča na Kredarici

Cerkveno organizacijo oziroma župnije je bilo mogoče sistematično urediti šele, ko se je krščanstva oprijela večina prebivalcev in so verniki s cerkveno desetino vzdrževali cerkve, duhovščino in reveže. Prve velike župnije so se navadno razvile iz misijonskih postojank, na slovenskem ozemlju pa so  prve cerkve zidali domači in priseljeni velikaši. Okoli leta 900 so madžarski vpadi uničili večino prvotne župnijske mreže; ta je znova zaživela šele v naslednijih stoletjih.

Na ozemlju Štajerske je znanih nekaj pražupnij, ki so nastale po prizadevanju salzburškega nadškofa, sicer lastnika zemlje na Dravskem polju in Ptuju. Nastanek  pražupnije  Maribor  je prvič omenjen v pergamentni listini, napisani na današnji dan pred 830-imi leti. Za njeno ustanovitev sta si najbolj prizadevali rodbini Spanheim in Traungau, lastnici mariborske trdnjave.

—–

Kamnosek  MIHAEL  KUŠA  se je obrti verjetno izučil v Italiji, od leta 1677 pa je v Ljubljani vodil kamnoseško delavnico; v njej je zaposloval po deset pomočnikov in učencev. S kamnito cerkveno opremo (oltarji, prižnicami,  in okvirji) je oskrboval cerkve na Slovenskem, izdelal pa je tudi prižnico za zagrebško katedralo ter veliki oltar za frančiškansko cerkev v Karlovcu. Uporabljal je črni marmor in raznobarvne kamnite vložke okoli niš in oltarnih miz s poudarkom na oltarni arhitekturi ter na plemenitosti materiala in usklajenosti pisanih barv.

Ponekod je oltarje dopolnil s kipi; naročal jih je predvsem v Benetkah in verjetno tudi v Gorici. Te plastike uvrščajo med prva baročna kiparska dela na Slovenskem, na primer oltar svetega Križa v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Mihael Kuša se je rodil okoli leta 1657 v Ajdovščini, umrl pa je na današnji dan pred 320-imi leti v Ljubljani.

—–

Slovenska matica je imela v 19. stoletju vsekakor vodilno vlogo pri ustvarjanju osnov slovenske znanosti. V prvem obdobju delovanja – ustanovljena je bila leta 1864 v Ljubljani – je izdajala predvsem veliko srednješolskih in podobnih knjig: prevodov, priredb ali samostojnih del.

Te knjige  sicer po večini niso bile  pomembnejši znanstveni dosežki, je pa ob njih nastajalo naše znanstveno izrazoslovje. Bile so tudi velika praktična opora v boju za pravice slovenskega jezika in so širile zanimanje za različna področja znanosti.

Vsekakor je na delo Slovenske matice vplival tudi njen prvi predsednik, pesnik in politik  LOVRO  TOMAN. Rodil se je na današnji dan  leta 1827 v Kamni Gorici pri Kropi. Najprej je študiral filozofijo v Ljubljani, nato pa pravo na Dunaju in v Gradcu. Po poroki s pisateljico Josipino Urbančič – Turnograjsko je začel politično kariero: leta 1861 je postal deželni in državni poslanec.

V pesmih, ki jih je izdal v zbirki “Glasi domorodni”, je opeval lepote Gorenjske, zedinjeno Slovenijo in ljubezenska čustva. V njih prevladuje izumetničena retorika v slogu Koseskega.  Lovro Toman je bil Bleiweisov najbližji sodelavec in hud nasprotnik mladoslovencev.

—–

Triglavsko kočo na Kredarici so slavnostno odprli na današnji dan leta 1896. Postavljena je bila  po načrtih Jakoba Aljaža; ta se v svojih spominih tistega dne spominja takole:

»Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni. Tudi dokaj vodnikov in nosačev je bilo; skupaj nas je bilo veliko čez sto …”

Triglavska koča na Kredarici je naša najvišja planinska postojanka, saj stoji 2.512 metrov visoko.