Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Katka Zupančič, France Bevk

Slovenci so si nekoč gasili žejo ne le z vodo in mlekom ampak  tudi z medico; da bi imela boljši vonj in prijetnejši okus, so jo mešali z različnimi jagodami. Pozneje je medica postala pijača ubožnih in bogatejši so začeli segati po kupicah z vinom. Ljubljančani so se z njim oskrbovali z Vipavskega in iz Istre. Ker kletarstvo ni bilo razvito, so tudi vinu izboljševali okus s sladili in dišavami.

Tako je kancler oglejskega patriarha Santonino, ki pri italijanskih vinih tega ni bil vajen, zapisal, da je pri pojedini na gradu Rožek na Dolenjskem na današnji dan leta 1486  “teklo rdeče in belo vino” in vsak gost je imel srebrno ali kristalno čašo, v kateri so bili za odišavljenje vina na dnu pelin, rutica in žajbelj.

Ker se je zaradi slabih letin uvoz vina z Vipavskega zmanjšal, so si slovenski pivci začeli gasiti žejo z dolenjskimi vini, predvsem s cvičkom; ta se je uveljavil konec 16. stoletja. Janez Vajkard Valvazor je trdil, da dolenjska vina čez nekaj let postanejo močna kakor žganje. Ljubljanski zdravnik Vidmajer je v knjigi iz leta 1692 razpravljal o vrstah, moči, barvi in starosti vina in ugotovil, da je do pet let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek. V Ljubljani, je še zapisal, je tako udomačeno, da ga ima večina prebivalcev za običajno pijačo. Čeprav je koristno, je opozarjal mestni zdravnik, ga ne bi smeli piti pogosteje kot vodo.

—–

Pesnica  in  pisateljica  KATKA  ZUPANČIČ  je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora.

Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila na današnji dan pred 130-imi leti v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi.

—–

Na današnji dan leta 1890 se je v Zakojci nad Cerknom rodil pesnik, pripovednik in dramatik FRANCE BEVK.  Šolal se je  na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918  novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. Ker je bilo njegovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. 1943. leta je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani.

Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno pripovedujejo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnem raznarodovalnem pritisku. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje.