Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dve desetletji trolejbusa v Ljubljani, mojster cerkvene umetnosti z Vrhnike, elektrotehnik in varuh narave, za oktobrskimi padavinami še sneženje

Pred 170 leti se je na Vrhniki rodil slikar Simon Ogrin. Najprej se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri slikarju Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je obiskoval beneško in dunajsko akademijo. Med študijem se je ukvarjal s knjižno ilustracijo, ko pa je odprl delavnico na Vrhniki, se je posvetil cerkveni umetnosti in dolgo v 20. stoletje nadaljeval poznonazarensko smer. Simon Ogrin je slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s figuralno-ornamentalnimi freskami okrasil veliko cerkva in kapelic na Slovenskem.

France Avčin je leta 1939 doktoriral iz elektrotehnike, med vojno se je pridružil partizanom in postal član Znanstvenega inštituta pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Pozneje je bil predavatelj na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. *Posnetek Na njegovo pobudo je bila na konferenci za mere in uteži v Parizu leta 1960 sprejeta enota “tesla” za vektor gostote magnetnega pretoka. France Avčin je bil tudi dejaven planinec, alpinist, gorski reševalec in naravovarstvenik. Tako je bil prvi povojni predsednik Slovenskega planinskega društva in častni član gorskih reševalcev. Kot strokovnjak za varnostno opremo v gorah je patentiral dereze in varnostne vezi za smuči, pred več kot tremi desetletji pa je dal pobudo za organizirano varovanje okolja. *Posnetek France Avčin se je rodil leta 1910 v Ljubljani.

Jesen pred 95 leti je zaradi obilnih padavin prinesla poplave po skoraj celotni Sloveniji. Na današnji dan leta 1926 pa je v Ljubljani zapadlo 20 centimetrov snega in polomilo veliko vej. To je bila od leta 1851, odkar opravljajo uradne meritve padavin, do danes najbolj zgodnja uradno izmerjena snežna odeja v našem glavnem mestu.

Septembra pred 120 leti je po ljubljanskih ulicah začel voziti tramvaj, natanko petdeset let in mesec dni pozneje (torej na današnji dan leta 1951) pa je po mestnih ulicah zapeljal še prvi trolejbus – njegova proga je potekala od Vilharjeve ceste za Bežigradom do Ježice. V središče mesta trolejbus ni vozil, saj je današnja Dunajska cesta (takratna Titova) pri Bavarskem dvoru še prečkala železniške tire, zato je bilo nevarno, da bi se zapornice ob dvigovanju ali spuščanju dotaknile električnih kontaktnih vodov za trolejbus. Pet let pozneje so te vode prestavili nad sredino ceste in progo podaljšali do obračališča na Ajdovščini; to je postalo tudi prestopna postaja med trolejbusom in tramvajem. Po ukinitvi tramvajskih prog decembra leta 1958 so trolejbusne podaljšali do Stožic, Vižmarij, Viča in Litostroja. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so med drugim tudi zaradi varnostnih razlogov začeli trolejbusne proge ukinjati. Ob zimskem posipanju cest s soljo je namreč slana voda včasih prišla v stik z električno napeljavo in povzročila kratek stik. Dogajalo se je celo, da je bila pod napetostjo celotna karoserija in potnike je pošteno streslo, če so se dotaknili kovinskih delov vozila. Zadnji trolejbus ali “trola”, kot so mu rekli, je v začetku septembra leta 1971 zapeljal po progi številka 1 med Vičem in Vižmarjami in nato, kot preostalih 52 ljubljanskih trolejbusov, razrezan končal med starim železom.