Koroški zgodovinski zgled za prvo ameriško ustavo Osebnost avantgardne poezije Diagnostika rakavih obolenj *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Po razpadu Samove plemenske zveze, v kateri so se združili vsi Slovani, so se karantanski Slovenci povezali v prvo kneževino južnih Slovanov. Karantanija je svobodno živela kakšnih sto let, ustvarila je legendarno vladavino ljudstva, ki je svoje vojvode ustoličevalo na Gosposvetskem polju. Običaj se je ohranil kar nekaj stoletij tudi še potem, ko je Karantanija izgubila samostojnost. Ustoličevanje je bilo v slovenskem jeziku. V ustaljeni obliki iz 13. stoletja so svobodnjaki, kosezi, izbiro vladarja opravljali simbolno na knežjem kamnu pri Krnskem gradu, sprevod pa je potem krenil do cerkve Gospe Svete. Tam sta bila slovesna služba božja in kosilo. Popoldne pa je novi deželni knez na bližnjem vojvodskem prestolu že sprejemal darove podložnikov, jim potrjeval pravice in sodil. Zadnjič so tak obred ustoličevanja uprizorili 18. marca 1414. Slovenski kmet je ob knežjem kamnu izročil oblast koroškemu vojvodi. Demokratične prvine ustoličevanja koroških knezov so bile ameriškemu predsedniku Jeffersonu za zgodovinski zgled pri sestavljanju prve ameriške ustave.

Leta 1897 je cesar Franc Jožef izdal ukaz o odhodu 2. bataljona 87. celjskega pehotnega polka na mirovno misijo na Kreto, prej pa je še ukazal, da se mirnodobna sestava njegovega vojaštva dopolni z vpoklicem rezervistov. Na to občutljivo mirovno misijo je odšlo 22 častnikov in 6.526 pripadnikov polka pod poveljstvom polkovnika Lea Guzka, ki je imel svoje naborno območje v Celju, Brežicah, na Ptuju, v Ormožu, Slovenskih Konjicah, po Dravskem in Ptujskem polju, na južnih obronkih Pohorja ter v Tuhinjski dolini. Polk je sestavljalo približno 95 odstotkov vojakov slovenske in 5 odstotkov vojakov nemške narodnosti. Bataljon je bil izbran zato, ker so slovenski vojaki sloveli kot hrabri, vztrajni in sposobni hitrega učenja tujih jezikov. Bataljon je iz Trsta odplul na Kreto 25. marca 1897. Zaradi toplejše sredozemske klime so vojaki dobili nove bele uniforme, namesto klasičnih kap pa so dobili tropske čelade. Šlo je za posredovanje v grško-turški vojni in hkrati za predhodnico sodobnih mirovnih operacij. Vojaki 2. bataljona 87. celjskega pehotnega polka iz Celja in okolice so skrbeli za mir v skrajnem zahodnem delu Krete. Misija je minila brez žrtev in poškodovanih, pomemben pa je bil tudi prispevek celjskih vojakov pri pomoči civilnim prebivalcem, saj so poleg vojaške službe opravljali še dela zidarjev in tesarjev ter pomagali popravljati njihova opustošena bivališča. Mirovna misija se je končala 12. aprila 1898, ko so s Krete odpluli proti Pulju.

Pesnik  Srečko Kosovel  je ena najpomembnejših osebnosti slovenske  avantgardne poezije. Njegovi pesniški začetki so bili impresionistični; nadaljeval je izročilo slovenske moderne, vendar  mu je  dodajal  nove,  izrazite  značilnosti.  V  večini  pesmi se vtisi, položaji in prizori mešajo z miselnimi prvinami, impresionizem pa s tem dobiva ekspresivno naravo. Za Kosovelovega življenja so bile objavljene le njegove manj značilne pesmi in šele gradivo “Zbranega dela” je pokazalo, da sodi njegova poezija v vrh slovenskega ekspresionizma in da je uresničil njegovo najradikalnejšo stopnjo. Vendar na razvoj naše književnosti pred drugo svetovno vojno ni vplival, saj je najpomembnejši del njegovega opusa dolgo ostal  neznan; vplival je šele na novi modernizem po drugi svetovni vojni. Sicer pa je pisal tudi črtice in eseje, v katerih je obravnaval družbena in narodnostna vprašanja, predvsem pa razmerja med umetnostjo in družbo. *Posnetek   Je leta 1959 o njegovem delu razmišljal pisatelj France Bevk. Srečko Kosovel se je rodil leta 1904 v Sežani.

Zdravnica  Božena Ravnihar je študirala v Ljubljani in Pragi ter leta 1940 v Beogradu diplomirala. V radiologiji in onkologiji se je izpopolnjevala na Švedskem, Danskem, v Franciji in Švici ter se potem zaposlila v državni splošni bolnišnici v Ljubljani. Od leta 1942 je bila v partizanih in delala v bolnišnični saniteti, vodila bolnišnice Rog, Pugled in Gaj, nazadnje pa je bila upravnica glavne uprave bolnišnice 7. korpusa. Po vojni se je zaposlila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani (18 let je bila njegova direktorica), od leta 1971 naprej pa je bila tudi redna profesorica na medicinski fakulteti. Leta 1989 je bila imenovana za častno doktorico Univerze v Ljubljani. Na Onkološkem inštitutu je med drugim razvila histološko in citološko diagnostiko, posodobila radioterapijo ter vpeljala epidemiološke raziskave raka in se z njimi vključila v skupne mednarodne študije, zlasti raka na dojki. Bila je članica republiških in zveznih strokovnih svetovalnih organov, sodelovala je v številnih mednarodnih organizacijah ter doma in v tujini objavila vrsto strokovnih in znanstvenih člankov. Božena Ravnihar se je rodila leta 1914 v Ljubljani.