Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman