Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Pred osmimi leti je Primož Kozmus v Pekingu osvojil prvo slovensko zlato kolajno v atletiki. V Pekingu je na nacionalnem stadionu 17. avgusta zmagal v finalu meta kladiva z izidom 82m in 2 cm. Najbližjega zasledovalca, Belorusa Vadima Devyatovskega, je premagal za več kot pol metra. Zgodovinskega dogodka za slovenski šport se bosta poleg olimpionika iz Brežic spomnila še vodja slovenske atletske reprezentance Martin Steiner in trener Vladimir Kevo.
V obujanju olimpijski spominov smo prijadrali in to, kot boste slišali, dobesedno, do olimpijske marine v grški prestolnici! Kar 44 let je bilo osmo mesto, ki sta ga osvojila Janko Kosmina in Mario Fafangel v razredu zvezda na igrah v Rimu leta 1960, najboljša uvrstitev slovenskih jadralcev. Prav v domovini olimpijskih iger, v Atenah, pa je po vseh neuspelih poskusih v dobrih štirih desetletjih in ob takšnih jadralcih kot so bili Dušan Puh ali Tomaž Čopi in Mitja Margon, le uspelo. Aleš Smrekar bo z glavnim akterjem obujal spomine na zgodovinske igre za slovensko jadranje – gremo v avgust 2004.
Prvo olimpijsko medaljo v samostojni Slovenijo so navijači pričakovali že pozimi v Albertvillu, a je ni bilo. Glavni up za prvi olimpijski uspeh v Barceloni med 25. Julijem in 9. Avgustom pa je bil Rajmond Debevec, ki je slovensko olimpijsko reprezentanco kot zastavonoša popeljal tudi na osrednji stadion na otvoritvi in je tudi nastopal med prvimi. Na olimpijsko medaljo pa je bilo potrebno počakati do sobote prvega avgusta 1992, ko sta si jo na jezeru Banjoles priborila veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj.
V olimpijskih spominih smo se vrnili k igram, ki jih je pred 32 leti gostil Los Angeles in kjer je prvič zlato olimpijsko odličje osvojila tudi Slovenka. Rokometašica Alenka Cuderman je bila članica reprezentance Jugoslavije, ki na igrah v Kaliforniji ni izgubila nobene tekme. Zlati olimpijec je bil tedaj tudi Rolando Pušnik, ki se je na igre vrnil tudi v slovenskem dresu 16 let kasneje.
Olimpijske spomine smo obujali z Ivom Daneuom in Aljošo Žorgo. Leta 1968 sta z jugoslovansko košarkarsko reprezentanco osvojila srebro.
Prav zdaj je Vasilij Žbogar v Braziliji, na predzadnjih pripravah, zadnje bodo konec meseca, tik pred začetkom bojev na olimpijskem regatnem polju. Izolan ima v vitrini že dve olimpijski kolajni – bron iz Aten in srebro iz Pekinga – je edini od naših tokratnih olimpijcev, ki je že stal na olimpijskem zmagovalnem odru.
Tokrat v podcastu o Euru 2016: Islandska zgodba o uspehu. Kako se je država s toliko prebivalci kot Ljubljana uvrstila na evropsko prvenstvo? Zakaj Robert Lewandowski meni, da je poljska reprezentanca letos najlepša? Kdo je odkritje letošnjega angleškega prvenstva N'Golo Kante? Kako bodo na Kosovu doživeli dvoboj Albanije in Švice? S kakšnimi težavami se ubadajo v taborih obeh finalistov zadnjega eura? Kako bodo Belgijci iz ekipe izjemnih posameznikov skušali ustvarili izjemno ekipo? Odgovore na ta vprašanja v naslednjih minutah. Zgodbe evropskega prvenstva v nogometu predstavljajo Luka Petrič, Aljaž Golčer in Marko Cirman.
Tokrat v podcastu o Euru 2016: Islandska zgodba o uspehu. Kako se je država s toliko prebivalci kot Ljubljana uvrstila na evropsko prvenstvo? Zakaj Robert Lewandowski meni, da je poljska reprezentanca letos najlepša? Kdo je odkritje letošnjega angleškega prvenstva N'Golo Kante? Kako bodo na Kosovu doživeli dvoboj Albanije in Švice? S kakšnimi težavami se ubadajo v taborih obeh finalistov zadnjega euro? Kako bodo Belgijci iz ekipe izjemnih posameznikov skušali ustvarili izjemno ekipo? Odgovore na ta vprašanja dobite v novem podcastu o Euro 2016. Zgodbe evropskega prvenstva v nogometu predstavljajo Luka Petrič, Aljaž Golčer in Marko Cirman.
V seriji podcastov o evropskem nogometnem prvenstvu vam na Valu 202 ponujamo tudi prerez nekaterih najodmevnejših dogodkov dosedanjih Eurov. Od edinega slovenskega nastopa leta 2000 in tekme, ki jo je odločil met kovanca, do največjih senzacij, Danske in Grčije, ter najuspešnejših ekip vseh časov, trikratnih prvakov, Špancev in Nemcev. Vaš popotnik skozi zgodovino evropskih prvenstev je Luka Petrič.
To ni prvo tovrstno poročilo. Mnogi mediji, borci za človekove pravice in sindikati so že poročali, da so delavci, ki gradijo športne palače za turnir vseh turnirjev, katerega proračun se šteje v milijardah evrov – dejansko novodobni sužnji. Proračun prvenstva še šteje v milijardah evrov Katarci so se v zadnjih letih močno trudili, da bi popravili svojo podobo v očeh mednarodne javnosti – nemalokrat so sedmo silo povabili na mesto zločina in ji kazali, da so se razmere izboljšale – toda raziskovalci Amnesty International te trditve zavračajo.
Na Valu 202 imajo športni prenosi smučarskih skokov dolgo tradicijo, saj so naši najstarejši arhivski posnetki prenosov prav iz Planice. V zadnjih osmih letih so prenosi smučarskih skokov v domeni Boštjana Reberšaka. “Če nisi na prizorišču tekme, pravzaprav ne dobiš ničesar, saj so skakalci dostopni samo na tekmah.” Letos je še posebej veliko na terenu, saj je bil prisoten skoraj na vseh prizoriščih, kjer se je ustavila karavana skakalcev. Njegov urnik je precej zaseden, zato smo pogovor o njegovem delu, letošnji sezoni, Petru Prevcu in Planici, opravili kar med potjo na in iz prizorišča smučarskih skokov v Wisli na Poljskem.
Neveljaven email naslov