Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Pomlad vsako leto prinaša zaključek ligaških tekmovanj po celem svetu. Sicer že brez prave košarkarske vročice je za slovenske ljubitelje košarke zanimivo spremljanje končnic košarkarske lige NBA in Eurolegue. Onstran Atlantika je davi Goran Dragič izgubil proti Philadelphiji in zaostaja v seriji z 2:1, zato pa je bil sinoči v eni najdaljših tekem letošnje sezone v elitnem Evropskem klubskem tekmovanju uspešen še drugi slovenski košarkarski zvezdnik Luka Dončič. V Atenah je z Realom iz Madrida po visokem torkovem porazu zmagal na drugi tekmi in izid v četrtfinalu izenačil na 1:1. Strelsko Luka tokrat ni bil v ospredju, vse točke je dosegel iz prostih metov, je bil pa v ospredju med novinarji, kjer ga je pričakal radijski Luka – Luka Petrič.
Sezona je bila za Gorana Dragića zelo razgibana, vmes je bilo nekaj padcev in manjših poškodb, zdaj pa ga čaka vrhunec - zanj tretja uvrstitev v končnico lige NBA. "Redni del sezone v ligi NBA je bil zelo dolg, bilo je veliko vzponov in padcev. Zdaj smo veseli, da smo v končnici, upamo na najboljše."
Sklepne misli slovenske delegacije Jernej Slivnik, Roman Jakič, Gal Jakič po koncu Paraolimpijskih iger v Pjongčangu 2018
Jernej Slivnik je na zimskih paraolimpijskih igrah v Pjongčangu poskrbel za velik uspeh slovenskega športa
V zadnjem korejskem zajtrku vam ponujamo nadaljevanje, ali pa, če želite, drugi del vtisov, ki so jih slovenski športniki zbrali izven tekmovališč. Južna Koreja je ponudila veliko, razočaranih je bilo malo, navdušenje pa sovpada s številom olimpijskih izkušenj. Debitanti so imeli velike oči, izkušenejši pa so iskali primerjave in vzporednice.
Na meniju predzadnjega korejskega zajtrka so olimpijski spomini in dogodivščine! Po čem si bodo slovenski olimpijci zapomnili igre v Pjongčangu? Menda tudi po odličnih progah in neudobnih posteljah.
Dobra novica: Slovenski olimpijci so zelo točni, vsi se strinjajo, da je zamujanje na treninge povsem nesprejemljivo.
Pogovor s Filipom Flisarjem po 7. mestu na ZOI 2018
Na zimskih olimpijskih igrah je v Južni Koreji prvič sodelovalo Kosovo. Zastopal ga je alpski smučar Albin Tahiri.
V oddaji Korejski zajtrk ne govorimo samo o hrani, ampak tudi o olimpijskem življenju športnikov, njihovih spremljevalcev in domačinov. Tokrat pa bomo predstavili nekaj utrinkov iz delovnega dne radijskega novinarja.
5 avgusta leta 2016 je ob mimohodu reprezentanc na slovesni otvoritvi iger v Rio de Jenairu na čeluTonge z zastavo v roki zakorakal Pita Nikolas Taufatofua. Svet so v hipu obkrožile slike tekvandoista, v tradicionalnem krilu, ko je brez majice razkazoval mišice. Pred desetimi dnevi je v isti opravi pri -15 tih stopinjah zakorakal še na olimpijski stadion v Pyeongchangu, tokrat kot smučarski tekač in tudi tokrat požel najglasnejši aplavz. Po teku na 15 kilometrov v prosti tehniki je bil vsaj tako oblegan kot zmagovalec Dario Cologna, ki je spisal zgodovino s tretjim zaporednim naslovom na isti razdalji.
Kako pomembne so t.i zlate roke, da se tekmovalci na igrah, kjer si treningi in tekme sledijo v zaporedju, dobro počutijo?
Upam, da ste danes hitro in brez težav vstali ter da se niste preveč zanašali na dremež. Koga v slovenski olimpijski reprezetanci dremež moti in kdo je največji zaspanec?
Pogovor z Jakovom Fakom potem, ko je osvojil drugo mesto na olimpijskih igrah v Pjongčangu.
Velika atrakcija letošnjih zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu so tudi severnokorejske navijačice. O njihovih nastopih sta prispevek pripravila Katja Dovžan in Jure Jeromen.
Neveljaven email naslov