Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem.
To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca.