Z vero v Boga po navadi nimamo večjih težav, še zlasti ne z leti, ko vse bolj občutimo krhkost svojega telesa in nemoč, da bi uredili svet. Zato tudi večkrat na dan sebe in svoje najbližje izročamo Bogu. Na binkošti, ki nam želijo približati vlogo Svetega duha, pa smo morda v zadregi. Toda ta ne izvira iz nepopolne razlage, kdo je Sveti duh, temveč iz nerazumevanja, kaj je pravzaprav problem vere. Ali ne gre za to, da tisto, kar je v Bogu, predvsem absolutna Božja ljubezen, se zdi, ne pride do nas in da Bog ostaja oddaljen in neznan; celo takrat, ko mu v veri izročamo svoje življenje? Eden tistih, ki so to zadrego vere razumeli in jo v sebi po milosti presegli, je bil sv. Janez. Svoje prvo pismo začenja z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« Janezu je bilo podarjeno izkustvo tega, kar je Bog v svoji biti, to pa je ljubezen.
Kaj po navadi naredijo zakonci, ko med njimi zastane ljubezniva in zaupljiva komunikacija? Obrnejo se na terapevta, ta pa jim poda psihološki opis komunikacije, predstavi temeljne vzroke, zakaj pogovor ne steče, pove, kaj morata dva, ki sta poročena, storiti, da bosta zastoj v komunikaciji presegla. Iz ust terapevta slišita, da je osnova pogovora in komunikacije ozračje varnosti in medsebojnega zaupanja, za to pa so potrebne iskrenost, medsebojna pomoč, pozornost, zvestoba ipd.
Pomena vsega tega se bolj ali manj zavedamo, in vendar tolikokrat odpovemo. Zato sv. Janez tega, kar že vemo, to pa je psihologija odnosov, sploh ne omenja, temveč nam oznanja nekaj drugega, veliko pomembnejšega, česar iz duhovnega izkustva največkrat ne poznamo: to je ljubezen, kakršna je v Bogu. Znana nam je namreč samo ljubezen, kakršna je v nas, to pa je za trajen in zares ljubeč odnos premalo.
Sv. Janez poskuša svojim naslovljencem čim bolj nazorno oznaniti Božjo bit, ki je ljubezen in se nam je razodela v Jezusu Kristusu. Ne govori torej o čustvih in vsem drugem, kar je še povezano s človeško ljubeznijo. Ne daje nobenih naukov in navodil za skupno življenje, sploh ne omenja katere koli realnosti, v kateri smo, marveč svojim naslovljencem oznanja tisto, kar presega zemeljsko, kar je pred vsem tem, kar vidimo okoli sebe in občutimo v sebi. Želi nam odpreti notranji svet Boga, ki ga je v Svetem duhu sam občutil in spoznal, da bi bili tudi mi deležni komunikacije, kakršna je med Očetom in Sinom. Rad bi nas dvignil v ocean božjega, da bi občutili tisto, kar je v Bogu samem. Bog se v Svetem duhu, zlasti ko molimo, zedinja z našimi mislimi, čustvi in občutki, tako da vse to ni ločeno od Njega, marveč prežeto z Njim.
