Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega.
Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos.
Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.