Razkritje Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), da izbrani predavatelji na izbranih fakultetah ob rednih službah služijo visoke honorarje, je povzročilo razburjenje v javnosti in ogorčenje zaposlenih v visokem šolstvu. Novica je visokošolske delavce in delavke zelo razjezila, je dejal Kovačič, sociolog na Filozofski fakulteti v Ljubljani in dejaven sindikalist, ki opozarja na potrebo po sistemskih spremembah v visokem šolstvu. Sedanja ureditev namreč omogoča, da so na eni strani številni v visokem šolstvu, kot pravi Kovačič, negotovi glede zaposlitve, na drugi pa se njihovi kolegi kopljejo v denarju.

Tudi znotraj univerze poteka razredni boj, pravi Kovačič. Ne samo med različno pozicioniranimi (in različno plačani) zaposlenimi, ampak tudi med disciplinami, tistimi bolj in tistimi manj usmerjenimi v aplikativnost in koristnost trgu. Kovačič je skeptičen glede sposobnosti in volje sedanjega vodstva ljubljanske univerze, da se spoprime s temi težavami, nezadovoljen pa je tudi z novoimenovano ministrico za izobraževanje Klavdijo Markež. Kot je dejal, dvomi, da ima vpogled v strukturne težave izobraževalnega sistema. Procesi, ki potekajo v visokem šolstvu, so del širšega preoblikovanja družbe, meni, pri čemer je končni rezultat obsežne privatizacije družbenih sistemov "kapitalistični fevdalizem". Zaradi slabih razmer v visokem šolstvu med zaposlenimi vre, opozarja Kovačič, ki kot obliko boja zoper tako vlado kot vodstvo univerze ne izključuje niti dalj trajajoče stavke.

Če za trenutek pustiva ob strani vaše strokovne pomisleke, koliko vas je povsem osebno prizadelo oziroma razjezilo razkritje visokih honorarjev t. i. akademske elite?
Vse nas je razjezilo. Preprosto zato, ker je velika večina ljudi v visokem šolstvu glede na svojo izobrazbo ter zahtevnost in obseg dela – kar se nenehno povečuje – sorazmerno slabo plačanih. Če primerjamo plače v visokem šolstvu in v nekaterih drugih delih javnega sektorja, vidimo določene absurde. Tisti, ki izobražujejo bodoče vzgojiteljice v vrtcih, imajo lahko nižjo plačo od njih. Profesorji medicine imajo nižjo plačo kot njihovi diplomanti, zdravniki v bolnišnici. Številni zaposleni v visokem šolstvu delajo vse dneve in tudi ob koncih tedna. Velika večina ne more niti sanjati o visokih honorarjih. Številni so v negotovosti glede zaposlitve. Starejši sodelavci jih večkrat izkoriščajo. Rednih sredstev za materialne stroške za raziskovanje ni. Številne fakultete so na robu likvidnosti. In v teh razmerah smo izvedeli, da si je nekaj deset posameznikov prisvojilo ogromno denarja. Še več, v svoj bran so celo govorili, kot da gre za njihov osebni denar.

Vas je razkritje na Supervizorju presenetilo? Kako ste se odzvali?
Že prej se je govorilo, da imajo nekateri profesorji ekonomije in prava velike postranske zaslužke. Pišejo različne ekspertize za podjetja ali zakone, ki so napisani tako zapleteno, da morajo uporabniki pri piscih naročiti še usposabljanje za uporabo zakonov. Nismo pa si predstavljali, da je imela upravna fakulteta tako veliko prihodkov od izrednega študija. Presenetili so nas tudi zaslužki ministrice, ki se je sicer na sestankih in javnih nastopih kazala kot prijazna gospa s socialnim čutom. Ko so prišli v javnost podatki o največjih zaslužkarjih, med katerimi so bili skoraj sami visokošolski profesorji, je bilo jasno, da je končno in neustavljivo prišla resnica na dan in da to ne bo ostalo brez posledic. Padec ministrice je bil na dlani, a gre za več. Gre za to, ali se bo ta afera razvila v začetek urejanja anomalij v visokem šolstvu ali pa bo, nasprotno, zaradi nje prizadeto celotno visoko šolstvo, češ saj imate dovolj denarja, le razporedite ga. Tak izid ne bi prizadel t. i. akademske elite, temveč tiste, ki nimajo institucionalne moči. Z dodatnimi proračunskimi rezi in ob nespremenjenih notranjih razmerjih bi se izkoriščanje in razslojevanje med visokošolskimi delavci le še okrepili. Zaradi te nevarnosti se je visokošolski sindikat dejavno in burno odzval, sploh po tem, ko so nekateri zaslužkarji začeli javno braniti svoje privilegije.

Prejemniki honorarjev so se sklicevali na tržna sredstva. Ta trg pa je bil pravzaprav država oziroma lokalna samouprava.
Tako je. Večina teh izjemno visokih prihodkov je nastala v monopolnih pogojih. Izvor denarja so bodisi država bodisi lokalna podjetja, ki potrebujejo lokalne eksperte, da lokalno javnost prepričajo o koristi svojega lokalnega interesa. To je pač lokalna dogovorna ekonomija. Drugače je, kadar neko industrijsko podjetje objavi mednarodni razpis za tehnološko nadgradnjo in nato konkurenca med številnimi inštituti ali fakultetami privede do realnih cen.

Zdi se, da na univerzi niso najbolje razumeli spornosti teh visokih honorarjev. Njihov odziv je bil izpodbijanje zakonitosti objave podatkov.
Odziv izpostavljenih dekanov in rektorjev nas mora še bolj skrbeti kot to, da so se posamezniki na univerzi okoriščali. Prvi odziv je bil ta, da se niso odzvali na novinarske klice. Rektor je bil v tujini, namesto njega pa ni vskočil nihče drug. Nato smo pričakovali, da bo rektor po vrnitvi zavzel jasno načelno stališče do ekscesov in napovedal notranje ukrepe za ureditev razmer. Namesto tega smo dobili napad na KPK. Potem so rekli, da se bodo čez teden dni celovito opredelili do zadeve. Pričakoval sem, da bo univerza v tem času natančneje preučila, ali ga je KPK kje polomil v pravni podlagi in zajemu podatkov, in tudi pripravila analize in predloge notranjih ukrepov na področjih konkurenčne klavzule, morda omejitve honorarjev navzgor, sprememb statuta in podobno. Za takšne stvari si je treba vzeti čas. Toda tiskovna konferenca, ki je sledila, je bila razočaranje. Tam smo izvedeli nekaj več o napakah KPK-ja. O ukrepih za preprečevanje ekscesov nismo izvedeli ničesar konkretnega. Lahko smo slišali, kako se univerza financira, kar je že znano. A iz tega bi lahko rektor izpeljal močnejše sklepe. Proračunska podhranjenost univerze sproža pritiske za iskanje tržnih prihodkov. Njegove stranske posledice so zaslužkarstvo, razslojevanje in notranja privatizacija, kar lahko vodi v dezintegracijo univerze kot skupnosti ljudi in kot skupnosti fakultet. Zanimivo je tudi to, kdo je sedel ob rektorju. Ljudje, ki so odgovorni za upravljanje sredstev in jih hkrati najdemo visoko na Supervizorjevem seznamu. To je bilo močno simbolno sporočilo.

Mar ni bilo zgražanje javnosti ob razkritju idealen trenutek, da rektor to izkoristi za kritiko vlade in opozorilo, da država premalo financira visoko šolstvo?
Seveda. A za kaj takšnega potrebuješ legitimnost. To pa lahko pridobiš tako, da najprej pometeš pred svojim pragom, ne pa da napadeš prinašalca slabih novic. Gotovo je, da rektor nima povsem prostih rok. Senat univerze, ki sprejema splošne akte, je konzorcij dekanov. Dekani so fakultetna izvršna oblast, ki upravlja tržne in raziskovalne prihodke. Toda čeprav je morda pod pritiskom lobijev s premožnih fakultet, bi rektor lahko kaj premaknil, če bi igral na zavezništvo z javnostjo. Vendar je doslej ravnal drugače, kot javnost pričakuje. Vprašanje je, koliko sprememb lahko pričakujemo od sedanje oblasti na ljubljanski univerzi.

Dejali ste, da so ti tržni prihodki in honorarji nujnost v okviru danega sistema financiranja. Gre pri tem le za težavo visokega šolstva ali za širšo družbeno preobrazbo?
Ena največjih strateških nevarnosti, ki je pred nami – oziroma smo do neke mere že v njej –, je privatizacija javnih storitev. Pri tem ne gre le za privatizacijo v smislu lastninjenja bolnišnic, fakultet, cest ali vodovodov. To je le zadnja faza. Predtem se nam že dogaja nepregledno mešanje javnega in zasebnega denarja, kar pri posameznih izvajalcih javnih služb sproži mešanje javnega in njihovega zasebnega interesa. Temu pojavu v zdravstvu rečejo dvoživke. Nekdo ima zagotovljeno plačo kot javni uslužbenec, popoldne pa lahko dodatno služi z enako zasebno dejavnostjo. Za popoldanski dohodek se posebej trudi. Tudi tako, da dopoldne ustvarja čakalne vrste, da jih popoldne lahko krajša prek vsiljenega samoplačništva. Nekaj podobnega so primeri v visokem šolstvu, ko nekdo zanemarja svoje redno službeno delo ali ga nalaga svojim odvisnim sodelavcem, medtem ko se sam posveča služenju visokih honorarjev iz tržnih projektov ali iz izrednega študija. Tovrstne oblike privatizacije so doslej najbolj napredovale v zdravstvu in v visokem šolstvu, ker je v teh dveh sektorjih uporabnikom najlažje naložiti samoplačništvo. Procese privatiziranja javnih služb je treba ustaviti, saj zanesljivo poglabljajo razslojevanje, in to tako med uporabniki kot tudi med zaposlenimi. Še več, če bo država na zahtevo mednarodne finančne oligarhije in lokalnih lobistov vztrajala pri politiki zmanjševanja javne zadolženosti s pomočjo lastniške privatizacije, bo kmalu ugotovila, da je s prodajo tistih nekaj podjetij, ki so še v državni lasti, iztržila le nekaj milijard. Nato bo nadaljevala razprodajo preostalega državnega premoženja, prometne infrastrukture, energetike, šol, bolnišnic, komunalnih sistemov. Zasebni monopolisti bodo cene svojih storitev dvigovali v nebo. Vse več gospodinjstev se bo znašlo v primežu dolgov. V roku ene generacije ali dveh bodo ob premoženje, da bodo lahko plačala šolnine, zdravljenje, starostno oskrbo. Na koncu bomo končali v kapitalističnem fevdalizmu.

Omenili ste uvajanje šolnin. Je to namera teh sprememb, ki se dogajajo, ali zgolj naključna posledica? Ali predstavlja krčenje sredstev za visoko šolstvo že del njegove reforme in ali gre za ideološko pogojeno krčenje ali le za pragmatično kratkoročno razmišljanje?
Mislim, da sovpadata dve težnji. Ena je težnja vlade po varčevanju pri vsakršnih izdatkih. Vlada linearno zateguje pas in z luknjičasto zakonodajo spodbuja širjenje šolnin. S tem si umije roke: znajdite se ali pa odpuščajte zaposlene. Na drugi strani pa obstajajo težnje določenih krogov znotraj univerze, ki bi radi preoblikovali njeno vsebinsko strukturo. Menijo, da sta ustvarjanje in predajanje temeljnega znanja obrobnega pomena in potrata denarja. Več ga hočejo usmeriti v aplikativno raziskovanje, saj računajo, da bodo tu sami prišli do dodatnih dohodkov. To seveda ni zadostno za razvoj znanosti, vendar njih bolj zanima strokovno delo, ki je bližje obrti kot teoriji. Aplikativno naravnani krogi so ideološko usklajeni. Do neke mere so tudi organizirani in imajo zato oblast. Z usmerjanjem in razporejanjem javnih sredstev preoblikujejo celotno polje. Vsi morajo postati aplikativci, sicer so materialno ogroženi. To težnjo lahko zaznamo v najrazličnejših disciplinah, celo v teologiji. Temeljna veda stagnira, razvijajo pa tržno nišo, družinsko terapijo.

Del politike že govori o tem – pa tudi na splošno postaja takšno razmišljanje vedno bolj uveljavljeno –, da mora biti znanost oziroma znanje predvsem v službi gospodarstva. Kakšne so dolgoročne nevarnosti takšne instrumentalizacije izobraževanja?
Sklep te logike je ta, da izobraževanja prek stopnje poklicnih šol skoraj ne potrebujemo več. Naše gospodarstvo je žal že pred krizo povpraševalo predvsem po nizko kvalificiranih profilih, po zidarjih, varilcih in natakarjih. Če bi slovenski izobraževalni sistem proizvajal premalo inženirjev ali pa bi bili ti neusposobljeni za prakso, kar menijo nekateri, bi jih uvažali z Vzhoda. A ni tako. Naši inženirji se zaposlujejo na Zahodu, ker je tukajšnje gospodarstvo žal zanič. Pa niso težava le nizka vlaganja in nizke plače, temveč tudi odnos do delavcev, plačilna nedisciplina, slabi delovni pogoji, mobing. Izobraževanja ne morete narediti za deklo klavrnemu gospodarstvu. V tem primeru bi bilo najbolje, da ostanemo pri osnovnih in poklicnih šolah s poudarkom na pouku tujih jezikov, da bi se mladina lažje izselila. Nasprotno, izobraževanje mora biti vlečni konj, ki razvija in podaja znanja, ki presegajo potrebe gospodarstva, da bodo lahko izobraženci delali premike v družbi.

Težava je tudi sama definicija aplikativnosti oziroma kaj štejemo kot uporabno.
Ekonomistično gledano je uporabno tisto, za kar dobiš kupca. Uporabna je lahko tudi izdelava orožja za množično uničevanje, če ti zanj nekdo plača. Človeški učinek uporabe teh dobrin je povsem druga zgodba. Vaše vprašanje je dobro, ker izpostavlja, da smo zašli od stališča, da bi moralo biti temeljno poslanstvo znanosti odkrivanje znanja zaradi znanja kot takega, ne pa trženje znanja v njegovi neposredno uporabni različici. Bazični fiziki pravijo, da bo vse, kar raziskujejo, uporabno, a še ne vedo, kdaj. Iz tega sledi, da je treba zagotoviti financiranje znanosti in visokega šolstva neodvisno od trenutnega povpraševanja na trgu. Zasebni naročniki, ki imajo kratkoročno naložbeno logiko, praviloma niso zainteresirani za vlaganje v bazično raziskovanje. Izjema so nekatere res močne korporacije, ki razmišljajo strateško. Tak primer je Honda, ki je povabila Kemijski inštitut, naj predlaga raziskovalni projekt. Predlog aplikativnega projekta so zavrnili, rekoč, da znajo to izdelati tudi sami. Rekli so, naj raje predlagajo nekaj, o čemer industrijska korporacija sploh še ni razmišljala. A to so izjeme. Sicer pa je povsod po svetu država tista, ki prevzame skrb za financiranje bazične znanosti in visokega šolstva, saj si edina lahko privošči dolgoročna vlaganja, vlaganje z neznanim gospodarskim učinkom in vlaganje v napredek duha.

Na začetku pogovora ste dejali, da so določene fakultete na robu likvidnosti in živijo v tem stalnem strahu. Je to naključje ali ima določen namen? To dejstvo jih namreč sili v drugačno razmišljanje.
Kot sem že dejal, vlada ima logiko varčevanja počez in pravi: mi vam toliko odrežemo, ker smo dali zaveze nekomu v tujini, vi pa se znajdite, kako boste ta primanjkljaj razporedili navznoter. Znotraj univerze pa so pravila takšna, da se tržna sredstva, ki jih nekateri lahko pridobijo precej, ne razporejajo komunistično, kot bi rekel Mramor. Še več, Supervizor je pokazal, da si jih tudi znotraj fakultet lahko pretežno prisvojijo le nekateri. In ti bodo skušali poskrbeti, da se pravila ne bodo spremenila.

Razredni boj znotraj univerze, torej.
Zagotovo, in to na več ravneh. Ena je boj med višjimi in nižjimi akademskimi kadri. Kot sindikalist vsak dan naletim na neverjetne zgodbe o zlorabah položaja, izkoriščanju in preobremenjevanju. Na drugi strani imamo tudi elemente razrednega boja med aplikativno naravnani deli disciplin in drugimi.

Kaj pričakujete od bodoče ministrice Klavdije Markež (pogovor je bil posnet v petek pred njeno potrditvijo v DZ-ju, op. a.), ki, kot je dejala, ne pozna težave prekarnosti?
Ta ministrica je simptom razglašenosti celotne vlade. Po aferi s honorarji in tudi zaradi velikih strukturnih težav šolstva bi moral premier poiskati kompetentnega kandidata, ki je obenem sposoben in nima masla na glavi. Kaže, da nima takega človeka. Baje je bilo v igri več močnejših kandidatov, ki pa so odpadli iz različnih razlogov, tudi zaradi honorarjev. Ostal je izhod v sili. Kandidatka na zaslišanju ni povedala ničesar, niti o svojem programu niti o svojih domnevnih preteklih grehih. Bojim se, da tudi nima ničesar povedati. Ni videti, da bi imela vpogled v strukturne težave izobraževalnega sistema. Pomembno je, koga bo izbrala za svoje najtesnejše sodelavce, a tudi za to moraš imeti pregled in vizijo. Bojim se, da bo proces oblikovanja novega zakona o visokem šolstvu oziroma novele obstoječega zakona nekaj časa stal. Na pogajanjih za sredstva znotraj vlade ne bo imela avtoritete, zato nam bo finančni minister lahko še bolj zategoval pas. Pravzaprav ne vem, kaj bo trajalo dlje, njeno uvajanje v resor ali ta vlada.

Kaj to pomeni za visoko šolstvo?
Nadaljevanje težkih časov. A med zaposlenimi čedalje bolj vre. Akademski delavci so sicer posebni ljudje. Številni so pripravljeni neverjetno veliko potrpeti v upanju, da si bodo prislužili individualno kariero. Toda iluzije se slej ko prej razblinijo. Širi se spoznanje, da tako naprej ne gre več in da je perspektiva slaba. Mislim, da se bo nekoč zgodila velika stavka, ki ne bo trajala le en dan. Usmerjena bo tako proti vladi kot tudi proti lokalnim oblastem na fakultetah.