Če prebirate forume, rumene strani časopisja ali če poslušate kakšno gostilniško debato, vam najverjetneje ne uide mnenje, da so najpogostejši storilci kaznivih dejanj prav priseljenci. Pa so res? In kadar so, zakaj je tako? Je povezava med migracijami in kriminaliteto res tako enostranska in preprosta? Nedavno je izšla znanstvena monografija Migracije in kriminaliteta – Pogled čez meje stereotipov in predsodkov, avtorja Aleša Bučarja Ručmana, docenta s področja sociologije na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, ki nam z natančno analitičnostjo in kompleksnostjo odgovarja na zastavljena vprašanja.

Migracije in kriminaliteta je delo, ki je nastajalo štiri leta in je avtorjeva tretja knjiga. V njej so vključeni izsledki terenske analize s priseljenci v Velenju, ki ga dr. Bučar Ručman razume kot »mini laboratorij za družboslovca«, torej vzorec, ki ga lahko posplošimo na razmere po vsej Sloveniji. Ugotavlja, da isto usodo nekdanjih tujih delavcev migrantov v Sloveniji danes z njimi deli vse številčna prekarna delovna sila. V Evropi se, po njegovem opažanju, odmikamo od ideje o odprti in strpni celini, ki jo je izučila izkušnja ekstremnega nasilja nad »drugim« v obliki holokavsta in se ponovno zapiramo pred priseljenci. No, izjeme dopuščamo bogatim vlagateljem, intelektualcem in uspešnim športnikom. Njegovo mnenje je, da bo trenutno omejevanje pri sprejemanju beguncev – zlasti tistih, ki bežijo, da si rešujejo življenje – v zgodovinskem kontekstu razumljeno kot temačno obdobje in eden večjih črnih madežev Evrope. K njemu z večinsko negativno podobo priseljencev prispevajo mediji in politični odločevalci s populistično retoriko. Knjiga ponuja pogled čez meje stereotipov in predsodkov, in najboljši recept za odpravo predsodkov do priseljencev: pristen stik z njimi.

Posebej po nedavnem terorističnem napadu na časopis Charlie Hebdo so se v Evropi – in ironično ravno v času praznovanja obletnice holokavsta – začeli stopnjevati napadi na muslimane, ki so v evropskem diskurzu dojeti predvsem kot priseljenci, čeprav mnoge generacije muslimanov že dlje časa živijo v Evropi, številni so tukaj tudi rojeni. Kakšen je položaj priseljencev v Evropi danes?

Položaj priseljencev v Evropi se sicer med državami razlikuje, kljub temu pa lahko najdemo neki skupen imenovalec. Ta je, da se priseljenci znajdejo v t. i. internih totalnih institucijah. To so, po sociologu Goffmanu (op. Erving Goffman) prostori, v katere so zaprti posamezniki, ki jih družba nekako izključi. Menim, da v kontekstu povezave z migracijami obstajata dva tipa totalnih institucij; eno so globalne totalne institucije, kjer so cele regije zaprte in se ljudem preprečuje vstop v ta 'naš obljubljeni' svet, kjer se naj bi cedila med in mleko in kamor si ljudje v številnih primerih želijo priti. In da, življenjske razmere so tukaj pogosto boljše. Totalne globalne institucije lahko zelo nazorno vidimo s pojavom mej, velikih ograj, oboroženih vojakov na teh mejah, na zunanjih schengenskih mejah in na mejah teh totalnih institucij – kot so na primer španske enklave v severni Afriki. Drugi tip so interne totalne institucije, kjer so priseljenci po prihodu v 'naš svet' ponovno družbeno izključeni. Če podam primer, ljudje jih ne želijo za sosede, sodelavce, zaposlene, prijatelje, sorodnike itd. Ne pozabimo, da je bila večina teh priseljencev povabljenih v Evropo, ker jih je evropski trg dela potreboval, zlasti v 50., 60. letih, po 70. pa je ta potreba začela upadati. Te priseljence se je načrtno novačilo. Ustanavljale so se celo posebne agencije za novačenje delavcev, ki so prišli opravljat poklice, ki jih evropski delavci niso bili pripravljeni opravljati za ponujeno plačilo ali pa je bilo delovne sile dejansko premalo. Oblikovali so si življenje v Evropi, pozneje po več letih prebivanja v Evropi so tudi njihovi delodajalci lobirali za to, da so lahko ostali v Evropi – bili so namreč že usposobljeni, prav tako so svoje delo opravljali zelo dobro. Po več letih prebivanja so pridobili pravico, da so se jim pridružile še družine in tukaj so na koncu vzgajali tudi otroke. Na tem mestu se je pojavil neki paradoks. Ljudje so živeli v tem prostoru, imeli so otroke, vendarle se je od njih pričakovalo, da bodo na neki točki odšli nazaj, od koder so se priselili. Imamo celo tretjo generacijo, ki danes živi v Evropi, se pravi, druga generacija potomcev, za katere se je še vedno – če damo nemški primer – do nedavnega trdilo, da bodo nekoč odšli nazaj v Turčijo, v kateri niso nikoli živeli. Turška družba jih je označila za Nemce, Nemci pa jih ironično označujejo za Turke. Drugje je prav podobno. Priseljenci in njihovi potomci iz Bosne ali nekdanjih drugih republik so pri nas 'Bosanci', 'čefurji', v izvornih državah pa 'Slovenci', 'janezi'. Ta proces vključenosti, ki je na neki način vključenost s figo v žepu, saj gre samo za navidezno sprejemanje in vključevanje, se je v Evropi pokazal na neuspešnega. Tako so se ustvarili recepti za umik teh ljudi na obrobje, na koncu pa so tam brez kakršne koli družbenopolitične moči postali lahke tarče stereotipov, predsodkov in obtoževanja.

Pravite, da v Evropi vlada glede priseljencev populistična retorika, ki tujce vsepovprek krivi za primanjkljaj socialnih pravic, za 'odžiranje' delovnih mest itd. Kdo jo razpihuje?

Pri vzpostavljanju stereotipov in predsodkov v družbi obstajata dva pomembna dejavnika. Prvi dejavnik so mediji, ki s svojim poročanjem ustvarjajo podobo priseljencev kot izkoriščevalcev socialne države, tistih, ki odvzemajo delovna mesta, so nagnjeni h kriminaliteti in izvajajo kazniva dejanja, kar je seveda zelo pomanjkljiva slika. Pred časom sem analiziral medijsko poročanje o kriminaliteti in ugotovil zanimive primere v povezavi z narodnostjo. Na primer, ko je izbruhnil pretep na Jesenicah, so zapisali, da sta se sprla dva fanta, oba Slovenca. Sporočilo tega besedila je seveda, Slovenci se ne pretepajo. Podobnih primerov je zelo veliko. Medijska podoba kriminalitete je zelo pomanjkljiva. V njej manjka – kot pogosto v številnih drugih primerih – odgovor na vprašanje, zakaj se določene stvari dogajajo in zakaj je v nekaterih državah odstotek priseljencev večji med storilci kaznivih dejanj, čeprav to ne velja za vse države in še posebej ne za vse kategorije priseljencev. Obstajajo, recimo, posamezne etnične skupine, kjer so priseljenci kot storilci podpovprečno zastopani. Etnične oz. nacionalne pripadnosti zato ne moremo enačiti z nagnjenostjo h kriminaliteti, v medijih pa se to pogosto prikazuje kot pomemben dejavnik. Druga stvar, ki se v medijih pogosto pozablja omeniti, je to, da se priseljence načrtno novačilo za delo. Dajmo samo primer Slovenije: že v času prejšnje države se je po delavce v nekdanje republike hodilo z avtobusi, ki se niso smeli vrniti, dokler niso bili polni. Takrat so pripeljali delavce, ki so jih potrebovala naša skupna podjetja, po osamosvojitvi Slovenije pa se ta zgodba popolnoma identično ponovi. Velika gradbena podjetja so imela ustanovljena svoja podjetja ali pa so sodelovala z drugimi podjetji za načrtno novačenje delavcev, ki ga je pogosto spremljajo zavajanje in podajanje lažnih obljub. In ta del se v medijih pozabi povedati. Drug pomemben dejavnik, ki vpliva na širjenje stereotipov in populizem, pa so politični odločevalci in sovražna ter nestrpna retorika nekaterih desnih politikov. Prihaja iz obrobja ekstremne desnice v sredino in s tem se celoten protipriseljenski diskurz v družbi legitimira kot vedno bolj sredinski diskurz. Ironično je, da danes tisti, ki opozarja na pravice priseljencev in kršitve, postane že ekstremni levičar. To je neki paradoks premika tega diskurza iz skrajne desne v sredino. Temu se prilagodi tudi levica, ki se premakne v desno.

Pa vendar o vseh kategorijah priseljencev nimamo istih predstav. Zakaj so, recimo, bogati podjetniki in visoko izobraženi intelektualci v Evropi zaželeni, medtem ko bi neizobražene in revne delavce po koncu njihovega dela v Evropi najraje kar čim prej poslali nazaj v državo, iz katere smo jih vabili? Kakšna je migracijska politika Evropske unije?

Evropska unija ima zelo lepo razviden vzorec imigracijske politike, ki temelji na tem, da od ljudi želi dobiti tisto, kar potrebuje, ne želi pa jim česar koli dali. Gre predvsem za odnos 'vzamem', ne pa 'daj-dam'. Zakaj se to zgodi in zakaj so delavci, ki opravljajo fizično intenzivna dela zaželeni zgolj določeno obdobje? Predvsem zaradi tega, ker se jim ne želi omogočiti življenje v našem okolju dlje kot za toliko časa, kolikor jih potrebujemo kot delovno silo. Računa se na to, da postanejo zamenljiva delovna sila, ki jo lahko rezervna armada delavcev, ki čaka v izvornih državah pozneje samo nadomesti. To je najugodneje za podjetja in to je 'gorivo lokalnih kapitalistov', ki tako izkoriščajo periferijo. V EU-ju so to revnejše južne in vzhodne države EU-ja in še bolj očitno t. i. tretje države v neposredni bližini. Razmere v Sloveniji to nazorno potrjujejo. Za fizične delavce se pojavlja koncept krožnih migracij, kjer se jim načrtno omogoči življenje samo toliko časa, da nimajo možnosti postati del te družbe. Gre za to, da so gorivo sistema, ki jih na koncu vključuje samo do točke, dokler jih lahko izkoristi in nič več. Bodimo realni, ne želi se jih vključiti. Za bogate in visoko izobražene priseljence pa na drugi strani velja popolnoma drugačno pravilo. Sam trdim, da je pred idejo izključevanja, oz. tistega, kar sem sam poimenoval globalne totalne institucije, v ospredju prav na simbolični ravni in tudi v realnosti predvsem moč ekonomskega kapitala. Če dam samo primer, tudi v Evropskem prostoru obstajajo države, ki ljudem omogočajo – zgodovinsko gledano, na neki način prav paradoksno – dobesedno nakup državljanstva ali pravice do stalnega bivanja prek naložb. To pomeni, da če imaš ekonomski kapital, ne samo da ti je omogočeno življenje v Evropi, ne samo da je tvoja migracija predstavljena kot pot globalnih mobilnih podjetnikov, katerih naložbe so zaželene, še več, dobiš celo tisto najbolj simbolično formalno karto za vstop v 'naš klub', to je državljanstvo. To so vlagatelji in spodbujevalci našega gospodarstva, zato se jih sprejme odprtih rok. Če imate ekonomski kapital, ali pa katere druge oblike kapitala, ki ga države potrebujejo, oz. se želijo z njim pokazati – to je recimo intelektualno znanje ali pa specifične veščine, npr. športniki so lep primer – takrat se brez težave naredi izjema.

Dvojna merila je opaziti tudi v slovenski migracijski politiki. Do Slovencev v Italiji in Avstriji ter drugod po svetu se zagovarja politiko, ki pravi: 'Ohranjajte svoj jezik, kulturo in identiteto,' medtem ko to isto navodilo tujim priseljencem v Sloveniji skoraj prepoveduje. Od njih pričakuje, da se bodo popolnoma asimilirali, govorili slovensko, jedli slovensko hrano in poslušali slovenske narodno-zabavne pesmi. Kako komentirate takšno dvojnost meril?

Ohranjanje slovenske identitete, predvsem kulture in jezika je med Slovenci po svetu je prepoznano kot ključen, pozitiven, narodotvoren pristop. To se skoraj samoumevno pričakuje od njih. Drugače pa je z 'drugimi' pri nas. Za slovenski prostor je značilna neka shizofrena situacija, kjer se to, kar ste omenili, delno potrdi, delno pa ne. Ne potrdi se v točki odnosa do dveh skupin, ki sta s Sloveniji uradno priznani kot avtohtoni manjšini (italijanska in madžarska manjšina). Tukaj je moja ocena, da so stvari zelo zgledno urejene. Tukaj je politika multikulturalizma urejena ne le kot priznavanje neke kulturne in jezikovne različnosti, temveč celo političnega zastopanja. Izjema pa je – in tukaj se pokaže ta shizofreni položaj – v odnosu do drugih etničnih skupin prebivalcev in državljanov Slovenije, ki so najbolj številčni in prihajajo iz prostora naše nekdanje skupne države. Tukaj najdemo bipolaren odnos; na eni strani se s temi skupinami najbolj indentificiramo, smo najbolj povezani – dam samo primer, srečamo Hrvata ali Srba na drugem koncu sveta v Tokiu, New Yorku, Berlinu, Parizu in smo veseli, kako smo srečali 'naše', gremo na pivo, obujamo spomine, izmenjamo informacije, kje so dobi čevapčiče, burek itd. Sočasno je pa to tudi skupina, za katero si najbolj prizadevamo, da se od nje razlikujemo, od nje pa pričakujemo, da se bo podredila 'našim' pravilom, sprejemala 'našo' kulturo in pela 'naše' pesmi. Njim se postavi družbena zahteva, če ste tukaj, se vi in vaši otroci vedite skladno z 'našo' kulturo, pravili, naučite se govoriti jezik brez naglasa in hodite na veselice. Na koncu je to skupina, ki je dokaj nezanemarljiv delež ljudi ne želi imeti za sosede.

Raziskava, javnega mnenja o tem, koga v Sloveniji nočemo za soseda, ki ste jo ravno omenili, je kot nezaželene sosede izpostavila Žide, narkomane, pijance, homoseksualce, muslimane in priseljence. Kakšne predstave imamo o priseljencih, da jih nočemo za sosede? So utemeljene?

Te predstave temeljijo na stereotipih in predsodkih. Takšno sliko si večina ljudi ustvari na podlagi medijskega poročanja in na podlagi stereotipov, ki jih širijo politični odločevalci, pa tudi na podlagi stališč posameznih mnenjskih voditeljev. Terenska raziskava, ki sem jo delal v Velenju (op. njeni izsledki so prav tako predstavljeni v knjigi Migracije in kriminaliteta - Pogled čez meje stereotipov in predsodkov), na primer pokaže nekaj popolnoma drugačnega. In sicer, da v okoljih, kjer se vzpostavi pristen stik med ljudi različnih kultur in narodnostmi, med ljudmi, ki so postavljeni v situacijo vsakodnevnih stikov in interakcij, predsodki in stereotipi izgubijo svojo moč, saj jih zdaj nadomesti realna izkušnja. Takrat ugotovite, da ljudje nimajo nobene težave živeti s sosedi, ki so druge narodnosti, vzpostavijo pa se celo prednosti. Sporočilo velenjske zgodbe je, da ljudje, vendarle, ko živijo skupaj, začnejo ločevati ljudi na dobre in slabe, in ne na priseljence in ne-priseljence oz. na Srbe, Bosance, Hrvate in Slovence.

Po drugi strani pa se ta nestrpnost v Sloveniji še danes ohranja in na žalost jasno odraža prav v nedavnem nasilju nad otrokom v OŠ Deskle. Večina medijev je v tem primeru obsodila medvrstniško nasilje na podlagi narodnostne osnove. Ali gre v tem primeru za obliko rasizma?

Kar se tiče odnosov med otroki v slovenskih šolah, raziskave že dlje časa ugotavljajo, da je narodnost ena izmed kategorij, ki otroka lahko naredi žrtev ustrahovanja in trpinčenja njegovih vrstnikov. Narodnost je le ena izmed kategorij, pomembni pa so seveda še drugi dejavniki, recimo osebnostne značilnosti otroka, da ne zna odreagirati itd. To je en del razlage. Drugi del kaže, da je ta primer popolnoma neustrezno in naivno gledati zgolj v kontekstu razumevanja le te osnovne šole oz. posameznega okolja. Ta primer je treba razumeti v kontekstu celotne družbe, tega, kar družba sporoča tako staršem kot učiteljem in otrokom v našem okolju. Ne razumeti, da gre za družbeno težavo, pomeni ne razumeti odnosov med vrstniki, odnosov v družbi. Vendar to ne daje alibija za neukrepanje oz. neustrezno ukrepanje vodstva te in drugih šol. Vedeti moramo, da to tudi ni osamljen primer. Takšni primeri so značilni za širši slovenski prostor in tukaj je pomembno vprašanje, koliko slovenske šole in izobraževalni sistem naredijo oz. ne naredijo, da bi se otroci različnih narodnosti naučili skupnega življenja in bi se njihovi odnosi oblikovali v strpnem vzdušju? Če dam samo primer – ko sem delal intervjuje s priseljenci in njihovimi potomci celo v bolj strpnem okolju v Velenju, mi je mama enega izmed osnovnošolskih otrok dejala, da je bil njen otrok, katerega ded je kot migrant prišel v Slovenijo v sedemdesetih letih, ona pa je rojena v Sloveniji, hodila v šolo v Sloveniji in zaposlena v Sloveniji – predmet posmeha njegovih vrstnikov. Ti so ga označevali za 'Bosanca' in ga pošiljali nazaj v 'njegovo Bosno'. In potem ta otrok prijoka domov in sprašuje mamo, kakšno zvezo ima on z Bosno? Zakaj naj gre nazaj v 'njegovo' Bosno, če je pa doma v Sloveniji? Dolžnost šol in celotnega izobraževalnega sistema je, da to preprečijo, če se dogaja, pa da to ustavijo.

Pred kratkim ste izdali zajetno študijo z naslovom Migracije in kriminaliteta – Pogled čez meje stereotipov in predsodkov, v kateri ste raziskovali migracije v povezavi s kriminaliteto. So priseljenci pogosteje storilci kaznivih dejanj?

Raziskave za zahodni industrijsko razviti svet, ZDA in Evropo, kažejo, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti le z da ali ne. Obstajajo določene kategorije priseljencev, ki so v statistikah nadzornih institucij in institucij za izvrševanje kazenskih sankcij v primerjavi z večinskim – domačim prebivalstvom nadpovprečno zastopane, medtem ko so druge podpovprečno zastopane. Tudi znotraj posameznih generacij priseljencev in njihovih potomcev je slika različna. V nekaterih primerih so priseljenci bolj oz. manj zastopani v teh statistikah in so njihovi potomci potem lahko spet bolj, ali obratno, manj zastopani. Drži, da za nekatere države velja, da so priseljenci v večji meri zastopani med storilci, vendar je pomembno vprašanje, zakaj. Verjetno ne verjamemo v neki priseljenski kriminogeni gen, ki priseljence sili v storitev kaznivih dejanj. Če kdo temu naivno verjame, ga vprašam, ali potem tudi slovenski priseljenci, ki odidejo v tujino, s sabo odnesejo ta gen oz. ga nenadoma pridobijo nekje na vlaku na poti v tujino? Verjetno vsak, ki mu je jasno, kako družba deluje, ne vidi te naivne in populistične povezave. Je pa najbolj preprosto verjeti v to. Jasen odgovor na vprašanje, zakaj so priseljenci ponekod nadpovprečno zastopani med obsojenimi za kazniva dejanja, ponuja francoski sociolog Wacquant (op. Loïc Wacquant), ki pravi, da so priseljenci v Evropskem prostoru v enakem položaju kot temnopolti v Združenih državah Amerike; potisnjeni na margino, na rob družbe, v socialno bedo, v situacijo, kjer je težko ali skoraj nemogoče vstopiti v neke vzorce, ki so splošno sprejemljivi za večinsko populacijo. Zato svoje priložnosti, kako doseči uspehe, iščejo znotraj alternativnih načinov. Treba je opozoriti še na nekaj. Že v tridesetih letih je raziskovalec Sellin (op. Johan Thorsten Sellin), ki je bil mimogrede tudi sam priseljenec v ZDA, ugotavljal, da je nadpovprečna zastopanost priseljencev znotraj kazensko pravnih institucij posledica predvsem večje pozornosti teh institucij na priseljensko populacijo. Odgovor je potem zelo preprost; če postanete pozorni na neko sosesko, če postavite radar na neko cesto, potem bo seveda kršitev na tej cesti več. Kar pa ne pomeni, da na sosednji cesti sočasno nihče ne divja.

In še eno povezavo med priseljenci in kriminaliteto je treba poudariti – ta se tako lepo kaže v Sloveniji in se vedno spretno izmuzne iz javne debate – in sicer to, da so priseljenci ena izmed najbolj množično viktimiziranih skupin v Sloveniji. Namreč, ne samo po sociološki, ampak tudi po kazensko-pravni definiciji je vse to, kar se je dogajalo delavcem migrantom v slovenskih podjetjih, tipičen primer kriminalitete in skrajnih kaznivih dejanj. V nekaterih primerih trdim, da je šlo celo za organizirano dejavnost, ki jo poznamo kot posebno obliko trgovine z ljudmi. Tukaj je povezava kriminalitete in priseljencev ravno obratna – tukaj so priseljenci žrtve, ne pa storilci. In to se pogosto pozablja.

Če so bila pred leti slovenska podjetja kot delodajalci neusmiljena le do tujih – predvsem fizičnih – delavcev, pa danes to isto usodo z njimi deli vse številčnejša prekarna delovna sila. Vsi skupaj so postali 'zunanji', tuji in brez (naših) pravic. Kako so ta opažanja povezana s širšimi družbenimi spremembami?

Kršitev, ki se dogajajo delavcem migrantom, ne smemo razumeti kot kršitve, ki se jim dogajajo zaradi njihove nacionalnosti, zaradi tega, ker imajo drug potni list, ampak preprosto zaradi tega, ker so najbolj priročna kategorija. Ta priročnost izhaja iz več dejavnikov, eden izmed njih so sama imigracijska pravila države, kulturna drugačnost, pomanjkanje socialnega kapitala, lahko zamenljivost in nedelovanje državnega nadzora. Poglavitno je, da razumemo, da so žrtve sistema, ki takoj v naslednji fazi, ko nima več delavcev migrantov, s katerimi bi hranil ta predatorski kapitalizem, ki smo mu danes priča in katerega viktimizacija vsak dan tepe vedno širši krog ljudi – takoj v naslednji fazi najde druge kategorije priročnih žrtev. To so lahko mladi v Sloveniji, ki pristanejo na pogodbah in vseh drugih možnih oblikah popolnoma – recimo temu kar norih in skrajno izkoriščevalskih razmer prekarnosti in popolne socialne ranljivosti. Mehanizem v ozadju je isti.

Gre za 'razredni boj'?

Ja, seveda. No, natančneje, naj bi šlo, pa žal ne gre, ker tega boja ni. Za zdaj je samo podrejanje in preračunavanje, naivno prepričanje posameznikov kako bo ravno njemu uspelo pobegniti temu mehanizmu. Gre za to, da je treba razumeti, da gre za boj, ki je utemeljen na posesti ekonomskega kapitala. Najlažje pa je – in tukaj je posebna ironija – v takšni situaciji, ko se začenja krhati in slabšati socialni položaj širšim skupinam oz. najširšemu krogu prebivalstva, na neko kategorijo pokazati s prstom in reči, da je ta kategorija tista, ki je kriva za težave večine. In priseljenci so najbolj priročna kategorija. Ironično je, da postanejo tisti, ki so pogosto najštevilčnejše žrtve, tudi žrtve najbolj ekstremnih oblik viktimizacije, nato prikazane in razumljene kot vzrok za te težave. Ta oblika viktimizacije, katere žrtve so priseljenci, je ekstremnejša od tiste, katere so praviloma žrtve domači delavci. Zakaj? Ker jim tega trpljenja vendarle ni treba sprejeti, ker imajo neko socialno mrežo, na katero se lahko obrnejo. Ironično in grozno, ampak v končni fazi lahko gredo vsaj nazaj k staršem. Tako v tej situaciji tisti, ki so najbolj množične in ekstremne žrtve, hkrati postanejo predmet obtoževanja in krivi za nastalo situacijo. Kazanje s prstom na priseljence, ki smo mu zdaj priča po vsej Evropi, pa se vleče že desetletja in zdaj prehaja v intenzivnejšo fazo. Ne pozabimo, eden najhujših pobojev v povojni Evropi, če hočete teroristični napad, je bil strelski pohod Andersa Breivika. Njegov akter ni bil priseljenec, musliman, tujec. Napad pa je bil utemeljen ravno na protipriseljenski ideologiji.

Kazanje s prstom je najbolj preprost način za mobilizacijo in pridobivanje podpore političnim odločevalcem. Ljudje pa naivno nasedejo tem skonstruiranim podobam groženj, protestirajo proti priseljencem, protestirajo proti islamu, protestirajo proti vsemu, kar je vezano na priseljenstvo, namesto, da pri protestirali za več socialne države, za pravičnejšo distribucijo dohodkov, za pravičnejšo obdavčitev, za pravičnejšo porabo proračunskih sredstev, v končni fazi proti dokapitalizaciji bank itd. Mobilizirajo se na točki proti priseljenstvu, ne pa na točki, od koder resničen problem izhaja. Zgodi se neverjetni paradoks, da tisti, katerih kakovost življenja najbolj množično upada zaradi vseh sprememb, protestirajo proti eni manjši skupini, s katero delijo usodo. Ampak takoj, ko bo ta skupina viktimizirana do konca, ko jih ne bo več, so oni naslednji na vrsti. S tem, ko protestirajo proti njim, omogočajo ohranjanje statusa quo in v končni fazi privilegijev 1 %. Hkrati trdijo, da so 99 %, hočejo pokazati, da so domoljubi, ob tem pa opozarjajo na popolnoma napačne vzroke težav.

To spominja na pesem nemškega pastorja Martina Niemöllerja: "Najprej so prišli po komuniste - nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude - nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane - nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste - nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral."

Ta logika je tukaj prisotna, drži. In če kdo misli, da se bo izkoriščanje, ki je zapisano v osnovno formulo kapitalističnega sistema, ustavilo samo po sebi, se krepko moti. Ne pozabimo, da so današnje ugodnosti, ki jih sicer mesečno izgubljamo, rezultat razrednega boja v preteklosti, in ne odraz sočutja lastnikov kapitala. Kapital tudi nima domoljubnih čustev in navezanosti. Zanima ga le dobiček.

Pravite, da je Velenje, na katerem ste utemeljili svojo študijo o povezavi priseljencev in kriminalitete, »mini laboratorij za družboslovca« in vzorec, ki ga lahko posplošimo na razmere po vsej Sloveniji. Zakaj?

Da, ena izmed ključnih ugotovitev te študije zelo nazorno kaže na razmere v vsej državi. Velenje dejansko lahko razumemo kot mini laboratorij za družboslovca. Razmere delavcev migrantov in vse kršitve, ki so se jim zgodile v gradbenem podjetju Vegrad, so nazoren primer na eni strani, kako država izgublja svojo moč, in na drugi, kako brutalen je lahko ta novi-stari kapitalizem, ko poseže po metodah izkoriščanja iz 18. in 19. stoletja. Ta sistem ni imel omejitev in je z eksploatacijo delavcev iskal notranje rezerve ter na tak način povečeval dobičke. To je zgodba o tem, kako je lahko tak sistem krut in kako je lahko država ob tem poponoma pasivna in nemočna. Pokaže se, kako se je Slovenija v teh notranjih odnosih v nekdanjih republikah na račun nekdanjega ugleda in zaupanja ljudi te države nekako zajedala in v njih našla svojo periferijo za izkoriščanje. In je zgodba tudi o tem, kako so v to praznino in dobesedno na koncu v reševanje eksistence in življenja delavcev migrantov vskočile civilna družba, lokalna skupnost in občina. Torej tisti, ki formalno sploh niso poklicani za to.

Mednarodna organizacija za migracije (IOM) trenutno ugotavlja, da so nestabilnosti v arabskem svetu povzročile razselitev okoli 16, 7 milijona beguncev. To naj bi bile najmočnejše migracije po 2. svetovni vojni. Ali smo v Evropi pripravljeni odpreti meje in pomagati številnim beguncem ali pa smo solidarni le v teoriji?

Spremembe odnosa Evropske unije do beguncev na politični ravni so več kot jasne. Evropa je po tragediji 2. svetovne vojne najprej postala neki prostor, kamor so se v stiski lahko zatekli različni ljudje. Takratna politika, ko je se je kljub delitvi na dva bloka zahodni blok dokazoval tudi tako, da je sprejemal begunce iz vzhodnega bloka, se je postopoma spremenila. Selektivnost oz. zaostrovanje politike vstopa beguncev v evropski prostor lahko vidimo že samo v tem, da se kategorija, kdo ima pravico dobiti status begunca, bistveno zaostruje. Zaostruje se sam postopek pridobivanja statusa begunca, dostopnost – kje lahko zanj zaprosiš. Zelo simbolično in nazorno se zaostruje s postavljanjem ograj in militarizacijo mej. Evropa tukaj igra neko igro navideznega vključevanja in navideznega sprejemanja, hkrati pa nekih večjih premikov ni pripravljena narediti. Ali je rešitev popolno odprtje mej? Ne, ker bi popolno odprtje mej brez neke spremembe v pristopu globalne politike po mojem prepričanju trenutno povzročilo kaos. Definitivno pa je izredno pomembno, kako se Evropa, vključno s Slovenijo, spoprijema s temi globalnimi izzivi. Simbolen primer je, recimo, da pošljemo vojaško ladjo v Italijo, ki pomaga zadrževati begunce zunaj. Formalno seveda pomaga reševati ljudi, ki se utapljajo, ampak verjetno nam je jasno, da je ključno za trenutno politiko Evrope, da tisti, ki jih noče, ostanejo en korak stran. Namesto ladje bi bila bolj na mestu politična akcija, ki bi zahtevala preizpraševanje evropske imigracijske politike, zahtevala globalno izboljšanje pravic delavcev itd. Ne pozabimo, EU je še nedavno sodeloval z režimi, ki so pred arabsko pomladjo kršili človekove pravice, samo da so ljudi zadrževali stran od Evrope. To je bila politika Evrope in način, kako zunaj svojih meja zadržati ljudi in hkrati ohraniti sistem, katerega steber je tudi Evropa.

Pa v Sloveniji? Smo pripravljeni sprejeti begunce?

Zadnje čase imamo v medijih zgodbo somalijskega dekleta, ki ji po dolgotrajnih zapletih v zadnji fazi vendarle našli rešitev za bivanje v Sloveniji. Ta ena osamljena zgodba je deležna velike medijske pozornosti in označena za velik premik. Iz tega lahko dobimo odgovor – če je ena zgodba res vredna takšne pozornosti, potem pomeni, da je sistem tako rigiden in zaostren, da lahko skoraj rečemo, da je zaprt za begunce. Zanimivo je to pogledati v kontekstu zgodovinskih okoliščin. Evropa se v preteklosti kaže kot celina emigrantov, kot celina, ki je praktično vse druge celine kolonizirala ali podredila. V trenutni situaciji, ko se zgodi, da se vloga obrne, se Evropa znajde v neki paniki, kjer ne najde druge rešitve, kot da se obdaja z žico in zidovi. Podobno naredijo tudi drugi centri in industrijsko razvite države. Moje mnenje je, da bo trenutno zaostrovanje v sprejemanju priseljencev – zlasti tistih, ki bežijo, da si rešujejo življenje in so eksistenčno ogroženi – v zgodovinskem pogledu eden večjih črnih madežev Evrope. Kaj so vzroki za to? Če beremo analizo vzrokov in okoliščin, kako se je v Evropi lahko zgodil holokavst in prebiramo, recimo, Baumanovo analizo (op. poljski sociolog Zygmunt Bauman), ki jo je zapisal v delu Moderna in holokavst, spoznamo, na kakšen način deluje birokratski sistem, ki je bil v moderni idealiziran. Baumann nazorno pokaže, kako birokratski sistem ne preizprašuje svojega delovanja, ampak samo sledi nekemu zastavljenemu cilju. Vidimo, da lahko iste vzporednice potegnemo tudi danes v Evropi. Reševanje 'problema' beguncev je najbolj 'učinkovito', če se jih čim večje število omeji. Naloga je postaviti sistem, da jih čim več ostane na drugi strani meje, ne pa postaviti sistema, ki bi bil pravičnejši, omogočal eksistenco in dostojno življenje.

In če na koncu poskušamo stopiti iz okvirjev in ustaljenih miselnih diskurzov še s filozofskim premislekom: kdo sploh je priseljenec, če upoštevamo to, da so se nekoč tudi naši predniki priselili na neko območje. Zakaj razlikovati priseljence glede na čas priselitve?

Če se spomnimo osnovnošolske učne ure zgodovine, so nas učili, da so prišli južni Slovani iz skupnega prostora dveh rek in se potem preseljevali na ta prostor. Iz tega je razvidno, da smo tudi sami priseljenci. Če gremo še korak naprej in pogledamo samo svoje življenje, je danes verjetno redkokdo, ki ni priseljenec – vsaj na nak način. Večina naših staršev je priseljencev z nekih ruralnih območij, s podeželja v središča mest in zdaj se v neki zadnji fazi selimo nazaj vsaj na obrobje mest, kjer smo ponovno priseljenci. In tukaj je pomembno neko spoznanje: našega načina delovanja, naših odnosov in pogledov ne zaznamuje mesto stalnega prebivališča ali državljanstvo, ampak tisto, kar imamo v sebi; naše vrednote in prepričanja, ki so ponotranjena in jih lahko delimo z ljudmi na različnih koncih sveta, ne glede na narodnost ali trenutni priseljenski status.