Ob robu reprezentančnega zbora si je Matjaž Kek vzel nekaj časa tudi za druženje z ustvarjalci podkasta Žoga je okrogla ter govoril o kvalifikacijski poti reprezentance na evropsko prvenstvo, težavah v novembrskem terminu, načrtu za odločilni tekmi z Dansko in Kazahstanom.

Razgovoril se je tudi o primerjavi trenutne generacije reprezentantov s prejšnjimi, svojem strokovnem štabu, odnosu do pojavljanja v medijih, dela z njimi, motečih stvareh pri poročanju o nogometu ter o oznaki "PR-selektor".

Nekaj izsekov pogovora objavljamo spodaj.

O strokovnem štabu, v katerem so prisotne tudi izkušnje z zadnjega velikega tekmovanja slovenske reprezentance ...
Že pred tem sem imel okoli sebe ljudi, ki so mi zelo pomagali. V nekem trenutku postane jasno, da z novimi ljudmi iščeš novo energijo. Ti, ki so zdaj v strokovnem štabu, niso zaradi tega, ker so nekdanji reprezentanti, ampak ker so na svoj način iz igralske kariere prenesli vse skupaj v trenerski del, se izšolali, tudi v praksi že kaj potrdili. Mislim, da so moja leta, moje izkušnje in energija teh trenerjev en dober balans. Druge reprezentance imajo v svojih štabih po 30, 40 ljudi, to je velik cirkus. Za nas je pomembno, da ostanemo v svojih okvirjih in da znamo vsakega posameznika maksimalno izkoristiti. Če od igralcev zahtevam 100 odstotkov ali še kaj več, moram tudi sam delovati na teh obratih. Enako zahtevam tudi od svojega strokovnega štaba. Afrika je bila ena zgodba, tole zdaj bo nekaj čisto drugega. Vendar energijo in zavedanje, da lahko mešaš štrene v tej skupini, ti lahko bolje dajo oz. nazorneje povedo tisti, ki so to že dali skozi. Fantje, ki so v strokovnem štabu, so tu, ker znajo in upajo delati tisto, za kar so poklicani.

O tem, ali kdaj razmišlja o nesrečnem razpletu skupinskega dela svetovnega prvenstva leta 2010 ...
Ne. Moram priznati, da res ne. Tudi tista zadnja minuta spremljanja ZDA in ... Alžirije, no saj vidite, da se tudi reprezentanc več ne spomnim najbolje. Gre za to, da takšni trenutki v nogometu so in bodo, te pa ne smejo narediti slabšega. Tudi vsak poraz, če hočeš, te lahko naredi boljšega. Tisto je bilo veliko razočaranje, ampak vsi taki trenutki, kot so goli in zmage ter porazi v zadnjih minutah, napredovanja in izpadi, vse to je del našega življenja. Nisem tip človeka, ki bi prebiral te anale, ne vem, ali sem enkrat pogledal posnetke na televiziji. Če pa malo pogledam nazaj, mi je bilo jasno, da bomo v Johannesburgu začeli padati po 60. minuti. In tako je res bilo. Mogoče je bila potrebna reakcija deset minut prej ... tisto me je žrlo bolj kot pa to, da nam ni uspelo.

O novi uspešni slovenski nogometni generaciji ...
Ta generacija je drugačna, ker je drugačen tudi nogomet in svet okoli njih. Govoril sem jim, da so luzerska generacija, ker so bili stari 27, 28, 29, pa niso storili še ničesar otipljivega. Včasih je takšna provokacija boljša kot takšna in drugačna "maša". Oni sami so bili nezadovoljni, tudi individualno vidiš, da je kdo razočaran. Tudi skozi moje osebno spreminjanje smo prišli do komunikacije, ki je prepotrebna. V preteklosti sem bil v tem pogledu nekoliko trd. Kot selektorju mi, ko gledam slike in posnetke slavja po Kazahstanu, ni pomembno, da Beni Šeško nagovori svoje "ljudstvo", ampak kako je 19., 20. ali 21. igralec reprezentance prepričan, da je tudi on pomemben za ta uspeh. In da se lahko hitro zgodi, da bo prišel njegov čas. Kdo bi si mislil, da bo Janža tako pomemben ali da imam v kadru za v ZDA Elšnika in Karničnika, ki sta "nosila" te kvalifikacije, pa morda nista medijsko razvpita kot npr. Šeško ali Oblak, ampak na svoj način, z minutažo, ki je več kot spoštljiva. Gre tudi za to, da je treba včasih stvari pojasniti tudi z drugega zornega kota.