Na podkast Številke smo ta teden povabilo Karin Cvetko Vah, ki je pri svojem delu prepletena s številkami in črkami. Je profesorica na Fakulteti za matematiko in fiziko, pred leti pa je začela tudi pisateljsko kariero. Na obeh področjih pa si je kot svoj moto zadala iskanje resnice. Vabljeni k branju kratkega povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Začela bova tam, kjer se začnejo vsake Številke. Kakšen odnos imate do številk, matematike in statistike?
Matematiko imam preprosto rada. V njej rada delujem, rada kaj novega odkrijem, hkrati pa tudi rada spoznavam zgodbo, ki so jo odkrili že dolgo pred menoj in ima lepoto. Moje življenje je pogosto neurejeno, tako me matematični red prizemlji, očitno potrebujem tudi to.

Matematiki se v resnici ukvarjate z le malo števili, v ospredju so namreč koncepti.
Števil je res malo, to mi ustreza. Zgodi se mi, da se v trgovini kdaj zmotim, ko moram izračunati kakšno razliko v celih številih do sto. Bolje se znajdem s simboli in matematičnimi idejami kot pa s čistim računstvom.

V raziskovalnem delu pogosto uporabljate logiko. Kako ocenjujete logiko v vsakodnevnem življenju? Če odpremo medije, se najprej začudimo in sklepamo, da logika ne deluje, saj je svet ponorel, a nato ugotovimo, da logika vendarle deluje, saj vsaka akcija terja logično reakcijo.
Verjetno je za vsem neka logika. Včasih morda precej preprosta in bi bila lahko bolj poglobljena. Bolj kot pomanjkanje logike vidim pomanjkanje etičnega premisleka. Vsak zasleduje svojo korist, to je logika, ki poganja vse skupaj. Mogoče se premalokrat čuti, da se kot družba sprašujemo po daljši viziji, kam vse to pelje in kakšen svet zapuščamo svojim otrokom ...

Vaš moto je iskanje resnice (v matematiki, literaturi in življenju). Je logika nujni, a ne zadostni pogoj za iskanje resnice?
Zagotovo je nujni pogoj. Če stvari niso konsistentne, težko iz njih karkoli sklepamo. Za iskanje resnice je logika skoraj glavno orodje. Mogoče je v vsakdanjem življenju treba ves čas opazovati, da nekaterih stvari nočemo videti in jih odrivamo iz osebnih razlogov, da ves čas presprašujemo, ali res te podatke, ki jih imamo, pravilno vrednotimo. Tudi to bi lahko interpretirali kot logiko.

Iskanje (univerzalne) resnice je neverjetno izmuzljivo. Na osnovni ravni nas varajo že naši čuti, da ne govorim o možganih, ki pogosto sestavijo svojo zgodbo, ki nima ničesar skupnega z realnostjo.
Absolutno. Težko je govoriti o univerzalni resnici. Iz fizike vemo, da kar koli merimo in opazujemo, z našo meritvijo ta sistem vedno pokvarimo in ga izmerimo drugačnega. Univerzalna resnica, če že obstaja, nam ni dosegljiva.

Kakšna pa je resnica v matematiki?
Če imate sistem in neke aksiome, vas zanima, kaj sledi iz njih, katere trditve in izreki so veljavni v tem sistemu. Tudi v matematiki imate lahko različna polja, tudi neklasične logike, kjer se lahko zgodi, da univerzalna resnica ne obstaja. Nekaj je res samo lokalno na nekem območju in je ni res na nekem drugem območju. Tudi tam poznamo možnost, da sistem nima univerzalne resnice.

Ali lahko to preslikamo v življenje?
Odvisno, kako na to gledamo. Zame je lahko resnica to, v kar jaz verjamem in mislim, da vem. A potem imamo, denimo, tri sorojence iz iste družine, ki se spominjajo svojega otroštva izpred 20 let. Njihovi spomini so lahko popolnoma drugačni, vsi so prepričani, da imajo prav, in to je lahko edina informacija, ki jo imate. Nobena od teh resnic ni boljša od drugih.

Morda to najbolje predstavimo v umetniškem svetu, dobro je znana filmska klasika Rašomon. Ko sva pri umetnosti, vi ste pred kratkim začeli pisati. Kaj se je zgodilo, da človek, ki že ima aktivno kariero matematika, začne povsem novo kariero?
Težko rečem. Prišel je poriv, da napišem zgodbo. Ko je bila napisana, se mi je zdelo naravno, da jo tudi objavim in s tem z njo tudi zaključim. Dokler je ne objaviš, jo lahko ves čas spreminjaš in popravljaš. Stvar ni zares končana. Ko objaviš, je to to.

Roman Razmerja v ogledalu seveda ni avtobiografski, a v njem lahko zasledimo številne sledi iz vašega življenja. Je pisanje za vas (samo)terapevtsko?
Na neki ravni to absolutno velja. Zakaj pišeš? Kaj je v tebi? Zakaj to želim predelati in o njih govoriti? Po drugi strani, če želiš nekaj napisati, potrebuješ vsebino, najlažje pa jo vzameš iz okolice, ki jo dovolj dobro poznaš, torej si pomagaš z dejstvi, da napolniš vsebinsko vrzel, ki bi lahko nastala.

Razmerjem je sledil razmislek o stanju družbe Opravičilo človeka. Kako pogosto se opravičujete v življenju?
Zelo redko. (smeh).

Torej je ta knjiga vaše opravičilo?
Morda. Knjiga je na eni strani moje opravičilo, hkrati pa seveda klofuta družbi, da se moramo vsi opravičiti.

Opravičilo človeka je nastala kot refleks razočaranja nad svetom v času vstajniškega gibanja.
Tako je, nad svetom v tistem trenutku, a ne samo v tistem trenutku. Tudi danes vidimo, da glavne poante niso prav nič drugačne. Še vedno imamo problem mladih, brezposelnost, prekarstvo, odnos do okolja ... Tu ni videti nekega napredka.

Knjiga je bilo lepo sprejeta, a neke reakcije ni prinesla, česar seveda niste krivi vi. Želim poudariti le pomanjkanje reakcije v naši družbi. Podoben primer je bil pred dnevi s Tarčo, ki je bila deležna čestitk in pohval, a občutek imam, da ne bo prinesla sprememb v praksi.
Absolutno. Živimo v času, ko je novic absolutno preveč. Toliko stvari se dogaja, toliko je škandalov in koncev sveta, da se nas v resnici še težko kaj dotakne. Če pa se, gre hitro mimo, saj takoj pride 20 novih stvari. Novo povozi staro.

Podobno je pri okroglih mizah, kjer številni strokovnjaki sedijo in razmišljajo. A včasih imam občutek, da je to namenjeno samemu sebi, saj ni reakcije. Pred časom ste bili govorka v projektu Slovenija 2030. Kako pa vi na drugi strani doživljate take dogodke?
Sam namen je bil gotovo pozitiven, da se slišijo modre misli in se skuša sestaviti vizija, ki nam primanjkuje. Vprašanje pa je, kakšen akter je sploh Slovenija, ko govorimo o prihodnosti, in koliko se vse odloči na večjih odrih in mi samo plešemo po notah, ki jih dobimo. Na trenutke imaš vtis, da se bolj kot vizija išče nekaj, kar bi mi morali narediti, da nas bodo veliki prepoznali, da bomo dobili drobtinice. Pridemo do iste točke kot v znanosti. Moraš raziskovati, da boš imel čim več objav v čim boljših revijah in zbral čim več točk. Osnovni namen pa se izgublja. Na tej okrogli mizi je bil naveden primer, ko se ogromno denarja vlaga v to, da bi znanstveniki iz vrhunskih univerz odkrili, kako podaljšati življenjsko dobo prek za naše pojme razumnih meja (200 let ali več). Nekateri znanstveniki trdijo, da jim bo to uspelo čez nekaj let. Za moje pojme je to nekaj, kar razvijajo za zelo ozko elito. Tudi, če jim bo uspelo, gotovo to ne bo nedosegljivo vsem. Prvič bo to drago, drugič pa Zemlja tega ne zdrži. Je to sploh etično? Je to vizija znanosti, ki deluje za neko bogato elito?

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (klinite na spodnjo sliko), v katerem Karin Cvetko Vah govori še o številnih drugih temah: o empatiji, količini (ne)odkrite matematike, o tem, da več ne obstajajo univerzalni strokovnjaki, matematiki kot univerzalnem jeziku, odzivu občinstva na njena dela, naslednji knjigi, v kakšni družbi želi živeti ...

Glasbeni izbor Karin Cvetko Vah: Leonard Cohen - Famous Blue Raincoat