"Razprava je končana," je dan po referendumu o škotski neodvisnosti pred desetimi leti dejal takratni britanski predsednik vlade David Cameron. "Vsaj za eno generacijo, če ne še dlje," je dodal. In nadaljeval: "Slišali smo voljo Škotov." A Cameron je s poznejšo odločitvijo, da razpiše referendum o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, sprožil tudi vprašanje, kje svojo prihodnost vidi Škotska, ki je izrazito proevropsko usmerjena.

Vendar se je Cameron uštel, da se je razprava o neodvisnosti na Škotskem končala. Po desetih letih, brexitu, pandemiji covida-19, smrti kraljice Elizabete II., petih britanskih premierjih in treh predsednikih škotske vlade, se je vprašanje neodvisnosti na različne načine obujalo, vsako večjo spremembo pa je spremljalo vprašanje, kako bi bilo, če bi se takrat na referendumu odločili drugače.

Edinburški časopis Holyrood, ki pokriva predvsem dogajanje v škotskem parlamentu, navaja, da so bile besede "neodvisnost", "referendum" ter "indyref" (okrajšava za referendum o neodvisnosti, op. a.) v škotskem parlamentu izrečene več kot 3100-krat.

"Kmalu po referendumu so bili občutki zelo mešani, tudi zaradi tega, ker je bil izid relativno izenačen," se takratnega dogajanja spominja Slovenka Alenka Jelen z univerze v Stirlingu. "V razklani državi je bilo veliko razočaranja, vendar so si nekateri tudi oddahnili."

Zagovorniki neodvisnosti so bili mnenja, da vlada Združenega kraljestva ne služi interesom ljudem Škotske in zavira njihov razvoj, nasprotniki pa so jim očitali, da britanska vlada varuje škotsko gospodarstvo pred padcem, ki bi zagotovo sledil odcepitvi.

Argumenti po desetih letih ostajajo isti, ljudstvo pa enako neodločeno. Novi britanski predsednik vlade Keir Starmer iz vrst laburistov – katerih škotska veja prav tako ne podpira odcepitve – je že dejal, da se ne bi strinjal s ponovnim referendumom. Dokler se mnenje Westminstra ne spremeni, referenduma ne bo, je odločilo tudi vrhovno sodišče v sodbi, ki jo je izsilila nekdanja prva ministrica Škotske Nicola Sturgeon, saj škotski parlament nima pravne pristojnosti za izvedbo referenduma brez soglasja iz Londona.

Škotska pomlad

Referendum za neodvisnost leta 2014 je bil kljub temu neke vrste škotska politična pomlad – prebujanje neke politične zavesti, je v pogovoru za MMC dejala Alenka Jelen. "Ljudje so se takrat začeli bistveno bolj udejstvovati v politiki, kot to počnejo južno od škotske meje," je nadaljevala. "Referendum ni sprožil le razprave o neodvisnosti, temveč tudi o drugih vprašanjih, predvsem o samodeterminiranosti, upravljanju države ter vlogi škotskega parlamenta."

Volilna udeležba je na referendumu dosegla izrednih 84,6 odstotka volilnega telesa, kar je odstotek, ki ga v povojni Britaniji niso zaznali od leta 1951, ko se je na volitve odpravilo 83,9 odstotka ljudi. Večjo udeležbo so imele le volitve leta 1910, ki pa so potekale pred uvedbo splošne volilne pravice za ženske in moške.

650-stranski dokument škotske vlade z naslovom "Škotska prihodnost" so volivci z vladne strani le na prvi dan kampanje prenesli več kot 20.000-krat. Pred začetkom kampanje je imela ideja škotske neodvisnosti med 20- in 35-odstotno podporo javnosti, na dan referenduma, dve leti pozneje, je zanjo glasovalo 45 odstotkov ljudi.

"Izgubljena priložnost"

Izidi referenduma so dodobra pretresli škotsko politiko. Alex Salmond, predsednik Škotske nacionalne stranke (SNP) in takratni predsednik škotske vlade, ki je z britanskim premierjem Cameronom podpisal namero o izvedbi referenduma, je odstopil s položaja. "Izid referenduma predstavlja največjo izgubljeno priložnost v sodobni škotski zgodovini," je deset let pozneje dejal nekdanji prvi mož škotske vlade. "Ta veliki potencial za dobro in upanje za ljudi se je razblinil v brezperspektivnem desetletju, ki mu je sledilo," je dejal Salmond, ki je leta 2021 ustanovil stranko Alba in se še vedno zavzema za škotsko neodvisnost.

Salmonda je na vrhu škotskih nacionalistov nasledila Nicola Sturgeon. Kljub neuspešnemu referendumu je podpora SNP-ju narasla, prva predsednica vlade na Škotskem pa je dosegla zgodovinsko zmago, ko je leta 2019 njena stranka zasedla kar 56 od 59 mest, ki so pripadle Škotski v britanskem parlamentu.

Sturgeon je po referendumu o izstopu Velike Britanije iz EU-ja, ki je potekal junija leta 2016 in na katerem se je večina britanskega volilnega telesa v nasprotju z mnenjem Škotov odločila, da zapusti Unijo, zatrdila, da je čas za ponovni referendum. Pobudo je vložila leta 2022, konec leta pa je britansko vrhovno sodišče odločilo, da škotski parlament za izvedbo ponovnega referenduma nima pristojnosti.

Prva škotska predsednica vlade je v vrtincu izgubljanja podpore, ki so ga sprožili mnogi škandali, tudi finančni, na začetku leta 2023 odstopila.

Zunanjo politiko Škotske krojijo v Londonu

Podpora nacionalistom, ki so Škotski vladali 14 let, je tako v zadnjem času padla, možnosti za nov referendum o neodvisnosti pa trenutno ni, saj SNP-ju na volitvah prihodnje leto napovedujejo poraz, je pojasnila Alenka Jelen. Večino v škotskem parlamentu bodo namreč po vsej verjetnosti prevzeli laburisti, ki neodvisnosti nasprotujejo.

Kljub vsemu pa vprašanje o neodvisnosti ni tako vezano na pripadnost ali podporo določeni stranki, je poudarila predavateljica z univerze v Stirlingu in dodala, da je vprašanje neodvisnosti po brexitu dobilo novo dimenzijo in se pretresa skupaj s ponovnim članstvom v Uniji ter vlogi, ki bi jo v tem primeru v Evropi imela Škotska.

"Velika Britanija oziroma Združeno kraljestvo Škotsko velikokrat obravnava kot nekakšno 'zadnje dvorišče', ki dobi le drobtinice," poudarja Jelen. "59 škotskih poslancev v britanskem parlamentu nima odločilnega glasu, Westminster pa v odločanju o pomembnih zadevah, ki se tičejo zunanje politike ali migracij, Škotske nima ravno v mislih." V Londonu dogajanja na Škotskem ne razumejo, je še dodala Jelen, kar se je videlo tudi v takratnem poročanju o referendumu za neodvisnost, ki je bilo s strani britanskih medijev zelo pristransko.

Referendum pred desetimi leti je znova načel tudi debato o smiselnosti parlamenta, ki ga je Škotska v sklopu decentralizacijske reforme Združenega kraljestva po 292 letih dobila leta 1999; večjo stopnjo samouprave so takrat dobili tudi Wales, Severna Irska in širša londonska oblast. Vendar se večje odločitve še vedno sprejemajo v Westminstrski palači, nekaj zadev – predvsem zdravstvo, šolstvo ter nekaj fiskalnih politik – je v rokah škotske vlade, zunanjo politiko in s tem migrantsko politiko, kjer Edinburg britanskim odločitvam kljubuje, pa še vedno krojijo v Londonu.

Škoti na volišča že pri 16 letih

"Javnomnenjska podpora neodvisnosti se v zadnjih desetih letih ni ravno premaknila, je pa zanimivo, da neodvisnost podpirajo večinoma mladi, tako da je po mojih pričakovanjih izpeljava ponovnega referenduma vprašanje časa," je za MMC še dejala Jelen.

Na Škotskem so mladi v veliki meri politično angažirani predvsem o dveh vprašanjih, je dodala sogovornica, in sicer o škotski neodvisnosti ter načinu, kako naj bi njo kot državo upravljali. Eden od razlogov za politično angažiranost mladih na Škotskem je zagotovo tudi to, da se na lokalne volitve in na volitve v škotski parlament lahko odpravijo že pri 16 letih.

Drugi razlog je močna civilna družba, ki pogosto pretresa vprašanja o enakopravnosti in družbeni pravičnosti, v kateri so angažirani tako različni študentski klubi in društva ter politični podmladki določenih strank.

"Vprašanje, ki so mu mladi bolj privrženi, je tudi povezanost z Evropo in članstvo v Evropski uniji, ampak kot kaže za zdaj, tu na državni ravni ni nobenih pomembnih premikov," je dodala.

"Evropska identiteta je močno zasidrana na Škotskem"

"Če bi jutri hipotetično organizirali dva referenduma, enega za neodvisnost in drugega za priključitev Evropski uniji, bi bil na slednjem po mojem mnenju izid višji," je še poudarila predavateljica.

Pripadnost Evropski uniji med mladimi sloni tudi na kulturni povezanosti in izmenjavah ter prostem pretoku prebivalcev, kar so na svoji koži občutili tudi študenti in mladi, ki se po brexitu spopadajo s številnimi preprekami, ki jih prej ni bilo, je opozorila.

Po brexitu se je največji dvig podpore za neodvisnost zgodil med volivci in volivkami, ki podpirajo članstvo v Evropski uniji. "Med referendumom za neodvisnost pred desetimi leti so Škoti debatirali o vprašanjih, kaj so prednosti in slabosti EU-ja, tako da gre pri tem bolj za neko pripadnost evropski identiteti in evropski družini narodov. Po brexitu je Škotska po mojem mnenju postala najbolj proevropska država v Evropi, kar se je poznalo tudi pri različnih gibanjih po mestih, npr. Edinburg za Evropo, Sterling za Evropo, Glasgow Loves EU," se dogajanja ob referendumu spominja profesorica z univerze v Stirlingu. "Ta gibanja in neformalna združenja še vedno obstajajo in še vedno se simbolika evropske pripadnosti izraža pri večjih dogodkih, predvsem na univerzah."

Vezi z EU-jem škotski parlament ni želel prekiniti niti simbolno, saj po brexitu ni želel umakniti zastave EU-ja, dokler s protestno noto ni posredovala britanska vlada.

Priseljenci dobrodošli

Anglijo so pred mesecem dni pretresli nasilni izgredi desničarskih skrajnežev, vendar protimigrantskega odziva na severu ni bilo. "Škotska potrebuje migrante in se je od tega dogajanja distancirala," je dejala Jelen in dodala, da so se Škoti v preteklosti za priseljence angažirali tudi na individualni ravni.

"Ne moremo reči, da nestrpnosti in diskriminacije ni, seveda ju najdemo povsod, ampak nista tako izraziti kot na primer v Angliji. Škoti kvečjemu protestirajo proti protimigracijskim politikam in ne proti migracijam."

Škoti so prav tako empatično spremljali osamosvojitveno dogajanje v Kataloniji, je dodala Jelen, ki vzporednico med slovenskimi, katalonskimi in škotskimi težnjami po neodvisnosti vidi tudi v tem, da je prebujanje nacionalne zavesti stvar intelektualnega razreda.

"Čeprav se univerze javno niso mogle izreči, ali podpirajo neodvisnost, ima ta zelo veliko podpore med intelektualnimi in umetniškimi krogi in tudi med delavskim razredom, ki se počuti zatiranega in pozabljenega, sploh po vladi Margaret Thatcher, ki je imela zelo škodljive posledice za škotski delavski razred," je še dejala.

Profesorica je tudi opozorila, da škotski nacionalizem ne diskriminira po narodni pripadnosti, ampak je bil vedno usmerjen k vključevanju, čemur tam pravijo državljanski nacionalizem. "Tudi vlada redko govori o Škotih in Škotinjah, ampak govori o ljudeh Škotske," je dejala Slovenka, ki je na univerzo v Stirlingu prispela leta 2013. "To se pozna tudi pri odnosu priseljencev. Veliko njih se – v nasprotju z Anglijo – najprej identificirajo kot Škoti in šele potem po svoji nacionalni pripadnosti," je sklenila pogovor Alenka Jelen in dodala, da se je tudi sama kot priseljenka na Škotskem počutila sprejeto.