Negibna ženska leži v mlaki krvi, na fotografiji napis: "Všeč mi je bila njena pamet." Podoba pretepene ženske z zamaknjenim pogledom in obrazom, polnim zatečenih modric, ima zapisano sporočilo: "Prasica ni vedela, kdaj mora utihniti. Znaš ti?" Oba primera tako kot mnogo drugih, tudi videoposnetki resničnih posilstev žensk, sta bila na družbenem omrežju Facebook objavljena "iz heca" ali zato, da bi uporabniki pridobili všečke (ang. like) in s tem okrepili svoj družbeni status. "Zakaj bi sicer objavil videoposnetek, na katerem si viden, ko izvajaš kaznivo dejanje? To ni le odraz ignorance in arogance. Obstoj teh videoposnetkov pove veliko o tem, kako veliko je sovraštvo do žensk in kako sprejemljivo je nasilje v družbi," poudarja ameriška feministka, aktivistka, pisateljica in novinarka Soraya Chemaly.

Z organizacijo Ženske, akcija in mediji (Women, Action & the Media – WAM!) ji je uspelo doseči, da je Facebook spremenil svoja pravila in prepovedal objavo gradiva, ki posplošuje in povzdiguje nasilje nad ženskami v obliki sovražnega govora. "Ko smo začeli kampanjo, nismo zahtevali več cenzure, zahtevali smo nasprotno - naj razmislijo o tem, da so vsakdanje prakse in besede znak nadlegovanja in zlorabe in da jih je treba kot take prepoznati." Kako jim je uspelo v kot stisniti spletnega velikana Facebook in ga stisniti tam, kjer ga najbolj boli, preberite v intervjuju s Sorayo Chemaly.

Zakaj ste izbrali ravno Facebook in kako ste postali pozorni na primere, ki spodbujajo nasilje nad ženskami z uporabo sovražnega govora?
Ko sem začela pisati o spolu, pravicah žensk in nasilju nad ženskami, sem postala tarča nasilnih in žaljivih komentarjev, tvitov, objav na Facebooku, tudi groženj. Prav tako se je začelo name obračati vedno več posameznikov s svojimi zgodbami, ki so hoteli pomoč, saj se niso imeli na koga obrniti. Bila sem šokirana ob številu ljudi in dejstvu, da niso imeli mehanizma, s katerim bi lahko dosegli zadoščenje.

Kakšne zgodbe so vam zaupali?
Primeri so zelo različni. Na enem je bil videoposnetek obglavljene ženske, ki je krožil po Facebooku, in ni bil umaknjen zaradi prikaza nasilja ali nasilja nad ženskami. V drugem je šlo za posilstvo ženske, saj je posiljevalec na Facebooku ponazoril posilstvo. Čeprav se morda to dejanje meni ali vam ne zdi posilstvo, pa je šlo za prikaz posilstva. Kljub temu, da se je ta ženska počutila nadlegovano in ponižano ter je zahtevala umik objave s Facebooka, se to ni zgodilo. V Avstraliji sta dva 19-letnika odprla Facebook stran "12-letne kurbice", ki je imela več kot 200.000 sledilcev. Na Facebooku sta iskala fotografije najstnic, nekatere med njimi so bile tudi zelo mlade, na katerih so počele čisto vsakdanje stvari; so se igrale, ležale na plaži, bile na uri gimnastike. Njihove fotografije sta objavila na tej strani in nato je na tisoče sledilcev objavljalo komentarje na temo, da so kurbe. Facebook vsega tega ni dojemal kot ustrahovanje ali zlorabo.

Ko je WAM! poslal Facebooku odprto pismo, ste ga pozvali k trem dejanjem: da moderatorji prepoznajo sovražni govor in se zavedajo njegovih posledic, da prepoznajo dejanja, ki posplošujejo in povzdigujejo nasilje nad ženskami kot sovražni govor, in da tega ne dopuščajo. Kako tanka je meja med nasiljem nad ženskami in sovražnim govorom proti ženskam?
ZDA so država, ki v svoji kulturi ne postavlja na prvo mesto človeškega dostojanstva in empatije. To se kaže v našem dojemanju tega, kaj je svoboda govora. Evropa ima veliko več zakonov, ki urejajo sovražni govor, a Evropa ima tudi drugačno zgodovino. Na svojo normo govora ne gledamo enako. Sovražni govor je v ZDA dovoljen in celo zaščiten.

Kaj mislite s tem, da je sovražni govor v ZDA zaščiten?
To pomeni, da ni v nasprotju z zakonom, saj lahko rečeš kar koli.

Tudi žalitev manjšin?
Da, vse je dovoljeno. Lahko izrečete antisemitsko ali katero koli kategorijo pač izberete, vse je dovoljeno.

Opozorili ste na podobo ženske, ki je imela čez usta prilepljen lepilni trak, ob njej pa je pisalo "Don’t wrap it and tap it. Tape her and rape her" (Ne zavij in ne trepljaj. Zalepi jo in jo posili). Facebook se je na to odzval z besedami: "Ogledali smo si fotografijo, ki ste jo prijavili, a smo ugotovili, da ne krši naših standardov." Zanimiv odziv?
Laura Bates, ustanoviteljica projekta Everyday Sexism (Seksizem v vsakdnevu), izvršna direktorica WAM! Jaclyn Friedman in jaz smo vedele za primere fotografij nasilja nad ženskami, ki so bile označene kot humorne. A ta je bila tista, ki so jo mediji uporabili, saj so bile druge preveč nazorne. Ko so posamezniki odprli stran na Facebooku, ki je promovirala posilstvo ali se iz njega šalila, je Facebook stran kategoriziral kot "kontroverzni humor" ali le "humor". Enako je s fotografijami, ki prikazujejo nasilje doma in naj bi bile v svojem bistvu smešne. Na primer, na njih je bila podoba moškega, ki namaka ženski glavo v straniščno školjko ali pa jo tepe. V nekaterih primerih so bile fotografije nasilja resnične. Tovrstne objave so bile dovoljene, saj so upoštevale navodila Facebooka, ki pa takrat še niso upoštevala, da gre za nasilje nad ženskami v obliki sovražnega govora. Imeli smo več sto takšnih primerov, ki smo jih posredovali oglaševalcem, ki so oglaševali poleg teh fotografij.

Podjetje Duracell, ki prodaja baterije, je oglaševal na strani "Prasice, kot si ti, ubijem" …
… spomnim se, ko sem to našla, bilo je grozljivo.

To zagotovo ni najboljša podoba za neko podjetje, ki vloži veliko denarja za svoje dobro ime. Z vašo akcijo je kar 16 podjetij umaknilo oglaševanje s Facebooka. Pretkano ste jih udarili tam, kjer jih najbolj boli – po denarnici.
Da, prav imate. To je bila ideja Laure Bates. Imeli smo veliko gradiva, ki so nam ga pošiljali posamezniki in nas prosili za pomoč, mi pa smo bili nemočni. Pred kampanjo WAM! sem pristopila do Facebooka in jim rekla: "To so ti primeri. To je težava. Kaj boste ukrenili?" Veliko smo se pogovarjali, a zgodilo se ni nič. Friedmanova, ki je vedela, da sem v stiku s Facebookom, mi je predlagala, naj pokličeva Lauro, ki se je domislila ideje, da ti dve stari povežemo. Na tej točki smo prečesali ves material, ki smo ga prejeli, in jasno je bilo, da so te podobe in strani podpirali večji oglaševalci. Najbolj logična in jasna stvar je bila, da ne smemo več izgubljati časa s Facebookom, saj je za oglaševalce pomembna njihova podoba v javnosti. Pri ljudeh vzbudite pozornost le tako, da jim vzamete denar.

Na spletni strani WAM! ste celo objavili nekaj fotografij z občutljivo vsebino. Zakaj?
Iz več razlogov. Ko pišete o teh stvareh, večina komercialnih medijev uporablja jezik, ki prikriva grozljivost teh fotografij. Prebrali boste stavek, ki pravi, "občutljiva vsebina", in ta po našem mnenju nima takšnega učinka, kot bi ga moral imeti. Ko pa vidite fotografijo ženske, ki jo je mož pretepel in v krvi leži na tleh, vidite realnost družinskega nasilja. Besede "občutljiva vsebina" javnosti ne povejo bistva, saj zakrivajo realnost nasilja, ki smo ga hoteli mi predstaviti. Veliko sodelujemo s strokovnjaki za medijsko etiko, da nam pomagajo pri odločitvi, katere fotografije lahko objavimo, saj so travmatične. Čeprav so grozne, to niso najhujše fotografije, ki jih imamo. Da bi vzbudili pozornost oglaševalcev, smo le vzeli obstoječe fotografije in jim rekli: "To je vaš oglas, ki je objavljen poleg te ženske, ki jo bodo posilili. Ste s tem zadovoljni?"

Kaj so odgovorili?
"Ne, seveda, ne! Takoj se bomo pogovorili s Facebookom!" Vse, kar smo naredili, je le to, da smo osvetlili težavo, ki je obstajala že vrsto let. To ni dobro in kot družba tega ne bi smeli dopustiti.

Je pa zanimivo, da je Facebook umaknil fotografije, na katerih ženske dojijo ali so po mastektomiji dojke ali pa je šlo za umetniške upodobitve ženskega telesa. Za Facebook so bili to primeri kršitve navodil, primeri, ki ste jih opisali vi, pa ne.
Da, ob tem se lahko le smejete. Pravila Facebooka o teh stvareh so splošne predstave dvojnih meril, saj okolje, ki so ga ustvarili, le odraža to, kar vidimo v filmih ali na spletu. Če ženska doji v restavraciji v New Yorku, kar je dovoljeno, jo bodo ljudje grdo gledali in se bo morala skrivati po straniščih. Hkrati pa je v redu, če je na stranici avtobusa ali na Facebooku pornografska podoba ženske, njenih dojk in telesa. To je v redu. Facebook zdaj dovoli objavo fotografij mastektomije, četudi se vidi bradavica, dovolijo fotografije dojenja, četudi se vidi bradavica, dovolijo nekatere objave umetniških fotografij žensk, ki so zgoraj gole. Še vedno pa ne dovolijo objav fotografij žensk, ki protestirajo zgoraj gole, saj represijo družbenega sistema izražajo svojim telesom. To so primeri iz Ukrajine, Nigerije in nekaterih delov Južne Amerike. Ljudje tovrstnega političnega protesta ne morejo videti na Facebooku.

Ocena Združenih narodov je, da bo po vsem svetu 70 odstotkov žensk doživelo nasilje, najverjetneje s strani svojega partnerja. Na drugi strani pa je skupina moških v Indoneziji na Facebooku objavila videoposnetek skupinskega posilstva mlade ženske ob cesti in z objavo posnetka pridobivala "všečke". Kaj to pove o naši družbi?
Videoposnetki posilstva povedo veliko in so zelo pogosti na spletu. Objavljeni so na Facebooku, na Youtubu, ljudje si jih pošiljajo. Veliko je primerov, ki so dobili pozornost medijev, in to predvsem tistih, ko je v posilstvo vključenih več fantov. Ko posilijo dekle, objavijo dejanje na spletu. A kaj to pove o njih? Prvič, da razumejo, da je posilstvo simbol moške dominance, ki je v družbi sprejemljiva. Videoposnetka ne delijo zato, ker mislijo, da bodo z njim prišli v težave, ampak ker mislijo, da si bodo s tem pridobili status. Zakaj bi sicer objavil videoposnetek, na katerem si viden, medtem ko izvajaš kaznivo dejanje? To ni le odraz ignorance in arogance. Obstoj teh videoposnetkov pove veliko o tem, kako veliko je sovraštvo do žensk in kako sprejemljivo je nasilje v družbi. V Indiji je to velika težava, saj posiljene ženske nato izsiljujejo. Posiljevalci dejanje posnamejo, nato pa z njim izsiljujejo žensko, rekoč: "Če mi ne boš plačala, bom posnetek objavil na družbenih omrežjih."

So storilci kaznovani, saj morajo biti prijavljeni z nekim uporabniškim imenom?
Različne platforme se s tem spopadajo različno. Včasih odstranijo sporno vsebino, če je posameznik večkratni povratnik, odstranijo stran. Redko onemogočijo uporabnika, torej individualno osebo. Rekla bi, da za prekrškarje posledice niso dobre, še posebej ne za kriminalna dejanja. Policija, v globalnem pomenu to drži, ne ve, kaj naj dela s to tehnologijo. Nekateri policisti sploh ne vedo, kaj je Twitter, ne poznajo Youtuba. To je nad njihovimi zmožnostmi. Vodenje primerov pred kazenskim sodiščem ni rešitev, saj so sodišča neučinkovita. Ti ljudje potrebujejo ustrezna usposabljanja, tehnološka podjetja potrebujejo usposabljanja, sodelovati morajo z oglaševalci. To je velika večdimenzionalna težava, ki je ni mogoče rešiti le na en način, zgoditi se mora več stvari hkrati.

Facebook ima več kot milijardo uporabnikov. Kdo nadzira vso to vsebino?
To je veliko vprašanje. V ZDA in Silicijevi dolini so podjetja, ki so spolno segregirana - v več kot 90 odstotkih moški delajo v razvoju in so na vodilnih položajih, ženske so v odnosih z javnostmi in v stikih s strankami. Tu so tudi skupine, ki pišejo priročnike z navodili za družbene platforme, kot sta Twitter in Youtube. A to niso le tehnična navodila, to so socialno-tehnična navodila, saj so interpretacija družbenih norm in so povezana z ideali v družbi in z interpretacijo teh navodil. V teh podjetjih morajo biti zato previdni, kaj zapišejo v svoja pravila glede moderiranja, kdo jih piše in kdo jih interpretira. Skrb vzbujajoče je, da ljudje, ki vsak dan moderirajo več milijonov vsebine, delajo v industriji, ki ni regulirana. Ti ljudje so slabo plačani, tu pa je še element sekundarne travme, saj vidijo najhujše stvari, ki jih premore človeštvo.