Mesić bo 18. februarja predsedniško mesto prepustil nasledniku, a pri 75 letih se še ne namerava povsem umakniti iz politike.

Stjepan "Stipe" Mesić se je rodil 24. decembra 1934 v Orahovici. Po diplomi iz prava na zagrebški univerzi je postal sodnik v Našicah, a se je kmalu zapletel v škandal, ko je kritiziral tamkajšnje politike, ki so službena vozila uporabljali v zasebne namene. Leta 1967 je postal župan Orahovice in poslanec v saboru.

Leto dni v zapor
Zaradi sodelovanja v "hrvaški pomladi" je bil v 70. letih prejšnjega stoletja obsojen na 20 let zapora. Na razsodbo se je pritožil, leta 1975 pa so ga zaprli za leto dni v zapor v Stari Gradiški.

Zadnji predsednik SFRJ-ja
V politiko se je vrnil leta 1990, ko je bil kot član Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ) na prvih večstrankarskih parlamentarnih volitvah po 2. svetovni vojni leta 1990 izvoljen v sabor. Istega leta je postal prvi hrvaški premier. Tedanji hrvaški predsednik Franjo Tudjman je kmalu presodil, da mu bo Mesić bolj koristil v Beogradu, zato je avgusta tega leta odstopil in prevzel mesto (zadnjega) predsednika SFR Jugoslavije in s tem vrhovnega poveljnika Jugoslovanske ljudske armade, čeprav je Srbija temu nasprotovala.

Spor s Tudjmanom
Po hrvaški razglasitvi neodvisnosti je odstopil in se vrnil na Hrvaško kjer je bil izvoljen za predsednika sabora. Ob vrnitvi iz Beograda je v saboru izjavil, da je končal svojo nalogo, ker "Jugoslavije ni več". S položaja predsednika sabora so ga odstavili leta 1994, ko se je sprl s tedanjim hrvaškim predsednikom Franjem Tudjmanom zaradi politike do BiH-a. Tudjmana, nekdanjega dobrega in tesnega prijatelja, je obsodil, da je skupaj s tedanjim jugoslovanskim predsednikom Slobodanom Miloševićem BiH vključil v t. i. pogovore v Karadjordjevu. Kritičen je bil tudi do medvojne privatizacije in vojnih dobičkarjev.

Hrvaško popeljal iz osame
Politike Tudjmana je ostro kritiziral kot nacionalistične in avtoritarne. Po smrti prvega predsednika Hrvaške je bil na to mesto izvoljen leta 2000. Hrvaško gospodarstvo je odprl tujim naložbam, državo pa mu je uspelo izvleči iz mednarodne izolacije, v kateri je bila v Tudjmanovih časih.

Sodeloval pri "detudjmanizaciji" Hrvaške
Že na začetku prvega mandata je sprejel ustavne spremembe, s katerimi je takratna vladajoča koalicija zmanjšala predsedniška pooblastila in je praktično neomejeno politično moč iz rok predsednika prenesla na sabor in vlado. Kmalu po prevzemu mandata je upokojil ducat hrvaških generalov, ki so bili nezadovoljni s političnimi spremembami in so se nameravali angažirati v politiki.

Predsednik s smislom za humor
Mesić je opozarjal na korupcijo, tudi v vladi, na razmere v gospodarstvu in vse slabšo življenjsko raven državljanov, pozornost medijev pa je pritegnil tudi s svojimi duhovitimi komentarji. Leta 2005 je v drugem krogu predsedniških volitev porazil poznejšo premierko Jadranko Kosor.

Kritičen do NDH-ja
Med obema mandatoma je ostro kritiziral tiste, ki so hoteli obuditi neslavni del hrvaške zgodovine iz časov Neodvisne države Hrvaške (NDH) in poražence iz druge svetovne vojne slaviti kot zmagovalce. Njegov sloves antifašista ni omajal niti posnetek iz začetka 90. let 20. stoletja, ko se je pozitivno izražal o NDH-ju.

Z izjavami razburjal tudi v tujini
Močno so odmevale njegove izjave, da naj bi se Rimskokatoliška cerkev na Hrvaškem v nasprotju z ustavo vpletala v vprašanja države. Poskrbel je tudi za razburjenje v Italiji; Rim se je ostro odzval, ko je zločine v fojbah označil kot odziv na fašistične zločine in dejal, da je vprašanje optantov zaprto. Slovence pa je razjezil z izjavo, da so hrvaški partizani osvobodili Slovensko primorje in Trst in bi morala biti Slovenija hvaležna, ker bi sicer "gledala na morje v oddaljenosti 20 kilometrov".

Želel dobre odnose s Srbijo
Prizadeval si je za izboljšanje odnosov s Srbijo, a vedno znova poudarjal, da Hrvaška med vojno ob razpadu Jugoslavije ni bila agresor. V zadnjih mesecih je odnose med Zagrebom in Beogradom poslabšala medsebojna tožba na Haaškem sodišču in hrvaško priznanje neodvisnosti Kosova.

Kritike na račun političnega kamelona
Najglasnejši nasprotniki iz vrst hrvaških desničarjev in konservativcev so ga zaradi pričanj pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu na sojenjih hrvaškim generalom razglasili za izdajalca. Nasprotniki mu očitajo tudi, da je politični kameleon, ker je bil član hrvaške Komunistične zveze, HDZ-ja, svoje stranke Hrvaških neodvisnih demokratov (HND) in nazadnje Hrvaške narodne stranke (HNS). Preden je prisegel kot hrvaški predsednik, je članstvo v tej stranki zamrznil.

Na voljo vladi in novemu predsedniku
Kako (če) se bo po poteku predsedniškega mandata politično angažiral, jasno in glasno še ni razkril, je pa napovedal, da bo na voljo tako vladi kot prihodnjemu hrvaškemu predsedniku. V skladu z ustavo ima po koncu mandata pravico do urada, voznika, dveh zaposlenih in državnih varnostnikov vse do svoje smrti. Mesić že načrtuje selitev v novi urad v središču Zagreba, kjer bo deloval kot "dosmrtni nekdanji predsednik države", še predtem pa bo štiri dni pred iztekom mandata obiskal Ljubljano.