Imre Jerebic. "Človek z velikim občutkom za sočloveka in veliko moralno jasnostjo," piše v utemeljitvi reda za zasluge, ki jo je generalni tajnik Slovenske Karitas pred mesecema prejel iz rok predsednika republike. Ustanovil je prvi materinski dom, pomaga zasvojencem z alkoholom in mamili, vedno je prvi, ko gre za poplavljene. "Humanitarnost sem prejel od zgoraj," pove skromno.

Priča smo slabim novicam. Slovenija je v hudi krizi. Kdo so ljudje, ki jih je zdajšnja kriza najbolj prizadela, kako so videti njihovi obrazi? Je zdaj res huje kot pred osamosvojitvijo ali morda le pretiravamo?
Srečujemo se z ljudmi, ki jih je doletela materialna revščina. 130.000 takšnim smo pomagali. To je ogromna številka. Pomagali smo mesečno ali glede na njihove potrebe. Ta obraz revščine je zelo viden, vendar ima za seboj ta revščina še nekaj drugega: dostikrat je opaziti čustveno ali duhovno revščino. Glede na svoje poslanstvo se poskušamo približati celemu človeku. Ali nam to uspe, naj drugi sodijo. Je pa gotovo poudarek na tem, da ne rešujemo samo materialne revščine.

Zdaj je zelo drugače, kot je bilo ob osamosvojitvi. Takrat smo bili polni upanja, navdušenja, polni pričakovanj, zdaj pa je vse skupaj na tehtnici. Bilo bi nepošteno, če bi rekel, da smo padli v nekakšen brezup, bila bi to prehuda ocena, da so vsa pričakovanja zamrla. To ni res. Moramo se stehtati, kje smo, in potem nekatere stvari preprosto potisniti naprej. Čaka nas napor, ki je popolnoma drugačen kot tisti, ki morda preveč sloni, kot v celi Evropi, na materialnih dobrinah. Ne samo Sloveniji, vsi smo v nekem odločanju. Preveč smo porušili ravnotežje v človeku, v družbi, v zaokroženih okoljih, soseskah, župnijah, krajevnih skupnostih ... Stvari, ki so stalnica – da je poštenost ena izmed temeljnih vrednot – to smo zaigrali in dejali: Znajdi se. Vendar, pri poštenosti so meje, če te meje prestopiš, se pohodiš.

Še leta 1995 smo pri Karitas zapisali etična načela, ki še držijo, veliko na njih stavimo in se vsaj enkrat na leto sklicujemo na etiko. Ne govorimo več o morali, ampak etiki, ki je nekaj v nas. In to neka družba potrebuje. To, da vrednot ni, je smešno, vrednote so tu notri, položene so v nas.

So pozabljene? Nepravičnost vidimo na vsakem koraku, javnost je precej razočarana, denimo, nad sodbo v primeru Balkanski bojevnik.
Če nas pri tej razsodbi nekaj moti, to pomeni, da vrednote imamo. Če ne bi imeli nič vrednot, bi nam bilo vseeno. Nekatere stvari nam ne gredo v glavo, ko govorimo počez … Ko beležimo, da nekaj ni prav – nisem ne sodnik in ne politik - vendar smo začutili, da nekaj ni prav. Če to začutimo v širšem smislu, da nekaj ni prav, pomeni, da so te stvari kljub temu tu - vendar pa nimajo epiloga. Ta nit se je izgubila, zabrisala, in jo moramo jasno postaviti. Prej smo bili vzgajani – tu sam sem imel to izkušnjo - bolj na trdo, potem smo šli v neki drug princip vzgoje, kjer je praktično vse dovoljeno. Otrok kliče po mejah! Nisem za trdo roko, vendar moramo postaviti jasne meje, a jih je danes težje postaviti, kot je bilo včasih. Prej je bilo vse jasno doma in v šoli.

Je to slabo, da je vse dovoljeno?
Seveda, ker meje so se zabrisale najbolj pri vzgoji. Mi smo krasni, da rušimo stvari in zase delamo izjeme. Prej sem govoril o poštenosti, Slovenci smo znani po poštenosti, to drži.

Kaj se je zgodilo s to poštenostjo, saj smo bili priča propadom podjetij, kršitvam delovne in druge zakonodaje, sodišča slabo delajo, nimajo zadosti spodbude, kaj se je zgodilo s pravom in pravicami?
Eno so sodišča, kjer se žal nekaj zgodi, pa ne vemo, zakaj in kako, druga pa je poštenost v naših srcih. Včasih, ko si ga nekje "zabluzil", so ljudje imeli drugačen odnos – si moral neko pot narediti, da si zopet pridobil nazaj svoj status. Tu pa me skrbi. Da si politik privošči neko nepoštenost, nekaj »preplonka«, in se nič ne zgodi, kot da se samo javno braniš, stvar pa se vrti naprej. Tukaj se bomo morali učiti iz preteklosti. Takrat je bilo v vesti ljudi nekaj, kar je moj župnik imenoval "naravni zakon".

Kako si razlagate to, da ljudje vedno znova izvolijo takšne, ki so goljufali?
To nam je ušlo iz rok, ali kot je Stritih zapisal v Financah: če mi izvolimo politika, ki nima čistih rok, pomeni, da želimo takšen vzorec. To pa ni dobro. To je lažen vzorec. V Italiji so dolgo imeli takšne vzorce, imajo jih tudi v ameriški politiki, kljub temu pa se to ven izbrska, in se izločijo veliko prej. To sem doživel, izločiš se sam.

Slaba praksa se torej sankcionira.
To je naravni zakon. In pri nas bi verjetno kampanje morale biti takšne, da se sam izločiš. Prepričan sem, da bo prihodnost šla v to smer. Da volimo svoje predstavnike ne zato, ker so levi ali desni, bogati ali iznajdljivi, ampak po tem, ko pretehtamo ali je ta človek iz pravega testa. Ljudje se moramo naučiti tehtati nekoga – ki ga bomo imeli za svojega predstavnika v takšni ali drugačni oblasti – lahko je državna, cerkvena, v nevladni organizaciji – merila bi morala biti ista, a meril ni.

V prihodnje si bomo morali postaviti merila, a ne od zunaj, merila so v nas. Ni pomembno to, kar nas nekdo hoče prepričati med predvolilno propagando. Če so merila jasna, ni treba nekoga spraševati, kako boš volil, ker so merila jasna. Takšna, da bom začutil etično, moralno obveznost, da bom šel svoj glas dati. Ker nismo postavili meril, ljudje ne gredo na volitve. Ta čas je kljub vsemu še vedno čas obilja. Če bomo merila hitro postavili, bomo lažje skupaj živeli in preživeli.

Slovenijo so zajele poplave. Kakšne so vaše informacije s terena?
Bil sem v Železnikih. Kljub temu da se pritožujemo, so kar naredili. Mi se zganemo prvi, tako smo se tudi zdaj, potem se zgodi administracija … komisija na komisijo. Prosjači se, čaka, preverja, čas pa gre naprej. V enem letu se kaj dosti ne naredi. Pa so sredstva. Ne rečem, da so bila porabljena nenamensko. Župan mi je rekel takrat, da je bilo veliko bageristov pripravljenih, da počisti strugo. Tako velika energija je obstajala v tistih dneh, ampak dovoljenja ni bilo. Potem se to dela nekaj let.

Ob sedanjih poplavah smo obiskali 700, 800 družin, prejeli smo tudi državna sredstva, skupaj z Rdečim križem smo pripravili kriterije, pravila, kako bomo prvo pomoč razdelili, ustanovili smo petčlansko komisijo na poplavljenih področjih, nekaj smo se le naučili iz teh neurij leta 2007. Naučili smo se, da je treba hitro stopiti, da je treba državo "pocukat", ker je tak sistem, da se moraš boriti, da ljudem daš osnovno. V akciji smo dobili 90 tisoč evrov, tudi nekateri večji donatorji so se zganili, in mi poskušamo te dni to prvo pomoč konkretizirati na terenu, kjer smo sprostili velika sredstva. Imeli smo tudi sestanek strokovnega tima, poskušali smo ugotoviti, kje smo. Izredno resno pristopamo k rečem, ki prizadenejo veliko ljudi, predvsem s čustvenim elementom in prvo pomočjo. Ne spuščamo se v to, kaj bodo potem naredile državne komisije, ki bodo potem vse popisale. To naj oni delajo.

V Karitasu imate 11.000 prostovoljcev. Lepa številka. S čim prepričate prostovoljca, da je bolje pomagati sočloveku kot biti v nakupovalnem središču?
Mislim, da je to v nas. To je v vsakem človeku, prepričan sem, da je obče dobro vtkano do našega srca. To je treba ven potegniti. Morda je generacija po 50. letu malo bolj odprta, ima malo več časa in malo drugačno vzgojo. Vendar je to tudi popotnica za srednjo generacijo, ki se komaj preživi in je ne moremo v vse vključevati, ker bi jo povozili. To je popotnica, da se zopet vključi, ko bo imela stabilnejše življenje. Je tudi popotnica mladim, ki pa se v naši družbi zelo iščejo. Morali bi se znati preživeti. Po eni strani nimajo služb, po drugi strani pa so razvajeni. Oboje je res. Mama-hotel še vedno zelo, zelo deluje.

Poznate kakšne primere? Kako to spremeniti?
Poznam ogromno primerov, da ni treba doštudirati ali službe iskati, ali pa študiraš nekaj, kar ti ne bo prineslo službe, ker imaš doma vse zagotovljeno. Ni treba za vsako delo prijeti, raje drugi ali tretji faks vpišeš. Ni kot v severnih deželah, v katerih se je treba po 17., 18. letu odseliti od doma in se znati preživeti. Pri nas ni treba od doma, mama je vesela, da lahko sinku, ki je tako bogi, in hčerkici, kupi avto, to, ono.

Kaj napačnega delajo starši?
Razvajajo. Tudi moji otroci, imam jih pet, so razvajeni, pa meje ne znajo postaviti. Zato, ker smo tako visoko dvignili standard otroka po nepotrebnem, da ta standard lovimo. Zato gre. Mladi imajo zelo visok standard. Pojdite po bifejih! Kdo je tam? Zakaj je okoli šol ali fakultet toliko bifejev? Zakaj manjka parkirnih prostorov?

Hočete reči, da tako mladi zaidejo na pota alkohola in drog?
Še pred leti sem rekel, če bi starši znali meje postaviti, če bi starši sankcionirali zadeve, ne bi tako daleč prišli, ne bi vsega pokradli in na kant spravili. Ker si zatiskamo oči, ko otrok kliče na tak način nas, da vendar naj nekaj naredimo, in ker ne naredimo, potem deviacija dobiva svojo pot.

Ni komunikacije v družini ali ... ?
Poznamo te primere, so dinamične družine, nekam gredo, doma ne zdržijo. Ni tiste klasične ponudbe, v katerih sem še jaz rastel, ki so se dobro prenašale iz roda v rod: odnos do zemlje, nekaj živali, kjer nas je to skupno delo družilo. Tega zdaj več ni, niti na podeželju ne. Včasih se nas je veliko rok združilo, marsikaj se je tam dogajalo, in reševalo, zapletlo in odpletlo. Zdaj nimaš možnosti, da bi svojega otroka postavil v položaj, da bi se kako drugače dokazal. V polpretekli dobi si se lahko dokazal, zdaj pa moraš biti gotov izdelek, dober izdelek, da se lahko kje dokažeš.

Ljudje so postali izdelki?
Da. Da se dokažeš, da si to doštudiral, ali svojo izkušnjo, ali sposobnost komunikacije. Včasih je bila to bolj naravna pot: vsak ni znal kositi, je pa drugo delo imel, ki je bilo ravno tako častno.

Ali se družba tako hitro spreminja?
Pravijo, da se na vsak pet let spremeni. To pomeni, da bi na vsakih pet let morali drugače razmišljati. To jemljem z rezervo, ker so nekatere stvari stalnica. Varnost v družinskem ali ožjem krogu je dejstvo in jo moramo negovati, a je ne dovolj. Vsak človek potrebuje varnost. Če je ne dobi, je na zelo trhlih tleh. Prej so se varno počutili tudi v službah, radi so hodili v službe. Zdaj pa je to »štrapac« (rutina, breme; op. a.). Šefi premalo delamo s kadrom, da bi se ta dobro počutil, ker je v ospredju delo, ne pa odnos. Stavimo napačno. Šefi bi morali staviti na odnose. Dostikrat šefi preganjamo, kako je treba kaj narediti, učinek pa je slab.

Obojega se je treba lotevati vzporedno?
Varnost je na prvem mestu. Če ljudem daš varnost, so bolj ustvarjalni. Če ga »razmontiraš«, si mu vzel polet. Ne govorim nič novega. Nihče nas ni poučil, da je vloga šefa zdaj malo drugačna. Do tega se sam prekoplješ. Tudi vloga staršev je drugačna. Ne da vse otroku dajo, ampak da iščejo še nekaj drugega, ker to še ni varnost, da otrok vse ima. Ko pridem na obisk, cel kup igrač na sredini otroške sobe, ki so nedotaknjene. Pa zelo drage. Ko niso več zanimive, povsod ležijo nedotaknjene.

Imamo pa tudi primere lačnih otrok. Kdo so ti lačni otroci, iz katerih družin prihajajo?
Česa so otroci najbolj lačni? Zelo odprto vprašanje. 10.000 otrokom pomagamo, da jim omogočimo normalno vstopnico v šolo, da ima otrok v torbi tisto, kar mora imeti, ker šola ni zastonj. Šolska malica: a ima vsaka osnovna šola oziroma vsi otroci malico?

Morali bi jo imeti!
To pomeni, da se otrok v šoli lahko naje. Potem bi šola morala preveriti, ali je doma res takšen otrok, ki ne dobi kosila. In tukaj se Karitas in druge organizacije angažiramo oziroma gremo naproti. Od zunaj, brez nalepke: preverjamo, ali je mogoče, da hrane manjka tudi zaradi neurejenih razmer, ki danes dosti bolj botrujejo temu, da so otroci lačni. Kljub temu je solidarnost med Slovenci velika, obstajajo tudi rodbinske vezi. Imamo izredno bogato naravo. Zdaj nas čaka tisto, kar smo včasih znali - pridelati hrano s svojih vrtov. Zopet se bo treba učiti. Pa še izplača se. Evro na evro ...

So Slovenci solidarni?
Solidarnost je velika. Zanimivo je, da je solidarnosti veliko tudi med tistimi, ki imajo manj. In tudi naši darovalci so tisti, ki nimajo veliko.

Kako si to razlagate?
To je zgodba uboge vdove iz Svetega pisma: bil je običaj, da so metali za uboge denar. In Jezus je to opazoval in je opazil, da so bogati veliko vrgli, vendar so vrgli iz svojega viška, obilja. Potem je prišla uboga vdova in je vrgla dva novčiča. To je bilo največ, kar je lahko dala. Jezus je ugotovil, da je vrgla vse svoje bogastvo. Vse je dala. In takih imamo pri nas veliko. Sem pridejo za poplave dat tisti, ki bi jih človek moral odpeljati v skladišče in jim še plašč dati, a od njih prejemamo prispevke s spoštovanjem. Bila je neka skromna gospa na zunaj, in jo je treba pohvaliti. Vse je prinesla. Sem je prinesla, da se dar ne bi zgubil. Bogati pa imajo premalo. Mar čudno govorim? Z bogatimi imam namreč dosti izkušenj, ko sem moral prosjačiti, ker so imeli "premalo".

Kakšni so pa njihovi odgovori ali izgovori?
Obljubljajo. Strokovnjak iz Švice nam je ob začetku delovanja Slovenske Karitas dejal, da Karitas živi od obljub bogatih in darov revnih. Hitro se je izkazalo, da je imel prav. So tudi taki, ki me presenetijo. Poklicali so me iz nekega podjetja in zdaj podpisujemo pogodbo v vrednosti 50 tisoč evrov za poplave. Presenetile so me tudi redovnice – 10 tisoč evrov so dale za poplave. Mislim, da nimajo. Da so vse pospravile. To me pa nekako zmeraj obodri, da smo notranje bogati. Direktorji po navadi sprašujejo, komu pa boste dali, a bo šlo v prave roke, kje piše, da ne boste zlorabili …

Paketi seveda pomagajo, tudi šolske potrebščine. Toda, kako ljudem trajneje pomagati?
Opozarjamo, da mladi ne dobijo služb in se z ministrstvi pogovarjamo, da bi mi morali določene populacije ljudi znati aktivirati. Preko socialnega podjetništva ali preko javnih del, a na drugačen način, kot družbeno koristno delo. To ni samo, da človek pride k nam »vetrit«, on bi moral najti sebe. Enako velja za socialno podjetništvo, nad katerim država dobro bedi, vendar ne more dojeti, da gre za populacijo, ki na trgu ne dobi dela. Denimo mladi ali populacija, ki je ne zaposlujejo od 45. leta naprej. Tem ljudem bi morali omogočati, da normalno prehodijo to pot, ker so iztrošeni. Drugače se nam moški zapijejo, ženske pa gredo v depresijo. Oboji padejo v breme družbe. Kaj smo naredili? Dvakrat dražji bodo, če jim zdaj ne pomagamo. To govorim. Ne znamo vizije oceniti pa delati in zato nameniti sredstev, ker država ne zna računati. Ne računamo.

Ste lahko bolj natančni?
Država bi morala mentorje plačati in omogočiti razvoj nekaterih programov, pospeševati programe, kjer je potrebnih veliko rok, kot je ekokmetijstvo ali nekaj podobnega, saj so zato odprte možnosti v slovenskem prostoru. Mi nismo podjetje, smo pa pripravljeni te programe razvijati in s temi ljudmi iti na pot. Določena populacija nikoli ne bo dosegla norm. Ravno zato gre, da se jih drugače obravnava. Brez tekmovalnosti. Družba, ki prisega na to, da je socialna država, mora iti to pot. Preveč bomo plačali, če na to pot ne bomo šli.