Kamniška Bistrica je ime 33 km dolge alpske rečice, ki priteče iz osrčja Grintovcev, ozke doline ob njej in zaselka, ki ga tvori nekaj hiš okrog njenega izvira. Dolina je polna naravnih, zgodovinskih in kulturnih zanimivosti, vendar se bom tokrat omejil na tri najbolj znane balvane, bolj ali manj dobro skrite v njenih gozdovih – Žagano peč, Sivnico in Lepi kamen.

Kamniška Bistrica je značilna ledeniška dolina, ki ji je današnjo podobo dal mogočen ledenik, na vrhuncu zadnje (würmske) poledenitve pred kakimi 25.000 leti segajoč od vrhov Grintovcev do Kraljevega hriba. Prav zaradi delovanja ledenika je dolina nad izvirom Bistrice širša kot pod njim. Ko je ledenik skozi stoletja med otoplitvijo drsel navzdol, je s seboj nosil majhne in velike skale, jih med potjo drobil in brusil ter tako izoblikoval moreno ali grobljo. Posebej velikim skalam, ki izstopajo iz tega okolja, pravimo balvani; domačini s tega konca jim rečejo tudi griče ali peči.

Mi bomo pot do omenjenih treh balvanov opravili skoraj v celoti po gozdnih cestah, tako da jih je res mogoče obiskati tudi z dežnikom v rokah. Naj pa pred odhodom opozorim, da te ceste, mnogim sicer dobro znane, večinoma niso označene. Zato vzemite s seboj zemljevid Grintovci 1 : 25.000 in morda še tale opis.

V zaselek Kamniška Bistrica se pripeljemo po resda zaviti, a dobri asfaltni cesti iz Kamnika. Avto pustimo na velikem parkirišču pod Domom v Kamniški Bistrici (600 m). Njegova današnja zunanja podoba izvira iz l. 1929, prvo kočo na tem mestu pa je Slovensko planinsko društvo odprlo še dve desetletji prej. V jesenskih in zimskih dneh (od oktobra do aprila) je odprt le za konec tedna od 8 h do 20 h. Tik pod domom je Veliki izvir, prikupno turkizno jezerce, v katero se razliva več Bistričinih kraških izvirov. Prav tako izpod doma se po grintovških vršacih ozira bronasti spomenik Bosovega Tineta. Valentin Slatnar Bos (1852–1933) je bil bistriška legenda, kraljevi lovski čuvaj in gorski vodnik, njegov spomenik v naravni velikosti pa je l. 2004 naredil domači kipar Miha Kač, bolj znan po gigantskem kipu neveljskega mamuta. Onstran ceste stojita še lična kapelica Lurške Marije iz l. 1897 in neobičajno slikovit spomenik padlim partizanom planincem.

S parkirišča se odpravimo naprej po cesti, ki se malo nad domom spremeni v makadamsko. Brž ko prekoračimo večino leta suho strugo hudournika Sedelšček, pridemo na križišče (614 m) in ob njem do prvih planinskih tablic: naravnost na Kokrsko in desno na Kamniško sedlo. Lahko bi sledili enim ali drugim markacijam, a sem obljubil hojo po gozdnih cestah. Torej moramo še bolj levo, kjer se cesta, načeloma zaprta za ves motorni promet, pod hišo Kamniška Bistrica 8 (Štritof, Uršič) spusti na travnik. Onstran njega ponovno vstopi v gozd in nas v 10 minutah pripelje do novega hudournika – Krvavca ali Proseka. Kažipot v levo opozarja na pot čez Krvavški most.

Za zdaj se zanjo še ne menimo in nadaljujemo do naslednjega križišča (695 m). Tudi na njem so smerne tablice: dve nazaj po različnih poteh v Iverje (Stahovico) in tretja v levo v 5 minut oddaljeni spominski park. Ta je »posvečen spominu gornikov, ki so svojo živlensko pot sklenili v Kamniških planinah«. Napis ne drži čisto (celo če pustimo pravopis ob strani), saj je v njem tudi več pomnikov gornikom, ki so se ponesrečili drugje, a so bili na Kamniškem doma. Med njimi ima posebno mesto Tomaž Humar (1969–2009).

Mi ostanemo na cesti. Malo naprej se v levo odcepi slabša proti Kurji dolini. Vztrajamo na glavni in pridemo prej kot v 10 minutah na oster levi ovinek, ki mu ljudski glas pravi Jakov ovinek (755 m). To je še ena žalostna zgodba. Janez Uršič Jak (1945–1995) je bil predan lovec in gornik, dostojen naslednik Bosa. Ljudje, ki so ga dobro poznali, vedo povedati, da je imel prijatelja, kateremu je posodil denar. Nikoli ga ni dobil nazaj. Razočaranje in obup sta bila tolikšna, da si je v trenutku slabosti vzel življenje. V njegov spomin stoji za cesto kupček kamenja, vedno s svečko in zelenjem. Z ovinka se pride po cesti v desno do spodnje postaje tovorne žičnice na Kamniško sedlo. Z iste strani priteče od spodaj označena stezica na Kokrsko sedlo, zato je od ovinka dalje pot po cesti markirana.

Knafelčki nam pomagajo tudi na naslednjem križišču. Desni odcep je »zloglasna« cesta na Jermanco, za katero se pohodniki na Kamniško sedlo, ki hočejo čim više z avtom, vedno sprašujejo, ali je prevozna ali ne. Levo oz. naravnost pa vodi cesta V Konec, se pravi proti Kokrskemu sedlu.

Samo minuto, dve naprej v smeri Kokrskega sedla se levo za cesto prav pred nas postavi najbolj znani bistriški balvan – Žagana peč (812 m). To je precej pravilno kvadrasta skala, dolga in široka 15–20 m in do 10 m visoka. Njene stene so nenavadno gladko odsekane. A tisto, kar najbolj preseneti, je 20–30 cm široka razpoka po vsej njeni širini in višini; kot bi bila prežagana, kar ji je dalo tudi ime. Strokovnjaki razlagajo, da se je preklala, ker se je ustavila na neravni in neenakomerno trdi podlagi ter je zato pod lastno težo na leziki (t. j. presledku med kameninskimi plastmi) počila. Manjši del se je potem za kakega pol metra posedel. Na njenem temenu se je že nabralo dovolj prsti, da je iz nje zrastlo nekaj smrek.

Od Žagane peči se vrnemo na zadnje križišče in zdaj zavijemo na neoznačeno cesto proti Jermanci. Vendar na njej vztrajamo le nekaj deset korakov, potem pa krenemo še enkrat levo na prav tako neoznačeno slabšo cesto. Ta manj kot 100 m više naredi prvi levi ovinek in to je za nas ključno mesto. Na ovinku moramo namreč poiskati slabše viden začetek stezice v desno navzgor. Malce zagoneten je le začetek, potem je potka dobro uhojena.

Zlagoma se vzpenjamo po njej približno 10 minut, dokler ne zaslutimo desno med drevjem sive gmote. Ko pridemo bliže, je videti kot stena prave gore, saj je menda kar 14-krat večja od Žagane peči. To je Sivnica (ok. 920 m), po nekaterih trditvah največji balvan v Sloveniji. Pokojni Vlasto Kopač je domneval, da imena ni dobila po sivi skali, temveč po svoji silnosti, po tem, kako »se sili navzgor«. Klada je visoka okoli 40 m in ima več kot 30 m premera. Kadar je v višavah slabo vreme, jo radi obiščejo plezalci. Sidartin plezalni vodnik pozna zdaj v njenih stenah že 24 smeri s Space Manom in Space Runnerjem (oba težavnostne stopnje 8a+ in dolžine 15 m) na čelu. Če balvan obidemo, najdemo na njegovi zadnji strani razpoko, po kateri se lahko na vrh vzpnemo tudi neplezalci. Če ne zaradi drugega, je vredno zaradi širokega razgleda od Mokrice na levi do Turske gore na desni.

Od Sivnice se je spet najpreprosteje vrniti na cestni ovinek in nadaljevati po cesti navzgor. Ta se čez 10 minut konča na prijazni jasi s senikom in krmilnico ter ob najbolj prikupnem balvanu na našem sprehodu, primerno poimenovanem – Lepi kamen (888 m). Tudi ta klada se je zlomila, in to kar na tri kose, nanje pa se naslanja še ena skala. Zaradi tako razgibane oblike je razsežnosti Lepega kamna teže presoditi. Visok je okoli 10 m, več deset pa jih meri v dolžino in širino. Na vrhu ni le porasel, ampak celo »poseljen«. Na enem kamnu namreč stoji lovska preža, na drugem pa lovska kočica. Ker je vrzel med njima mnogo širša kot pri Žagani peči, so ju povezali z lesenim mostičkom. Če se čutite pooblaščene (nepooblaščenim je dostop prepovedan!), se lahko do koče povzpnete po lesenih stopnicah. Nama se še ni zgodilo, da bi bila vrata na njih zaklenjena.

Zdaj je čas za vrnitev. Če to storimo po poti vzpona, predlagam majhno popestritev na koncu, kjer prav tako ni ovir za morebiti odprt dežnik. Pri potoku Krvavec prestopimo na njegov orografsko desni breg in se spustimo po markiranem gruščnatem kolovozu. Hitro pridemo do marsikomu manj znanega Plečnikovega dvorca. Po načrtih Jožeta Plečnika (1872–1957) so ga kot lovsko kočo za kralja Aleksandra Karađorđevića na samotni jasi zgradili l. 1933. Po vojni jo je upravljal državni protokol. Vanjo je rad zahajal predsednik Josip Broz - Tito, kadar je prišel na lov v Slovenijo. Pozneje je skrb zanjo prevzelo podjetje Stol in jo l. 1989 temeljito obnovilo. Malenkost niže je še lesena nekdanja lovska koča plemiške rodbine Windischgraetz, danes spremenjena v gostišče Pri Jurju. Od njega le še prečkamo Kamniško Bistrico in se po glavni cesti vrnemo k avtu.

Da bomo lahko uživali, si za vse skupaj vzemimo 3–4 ure časa. Seveda lahko pot opravimo tudi v več delih ali jo kombiniramo s kakšno drugo.

Marjan Jarnjak je obisk treh bistriških balvanov uvrstil v svojo knjigo Nepozabni romantični izleti. On opisuje drugo pot, ki zahteva več lastnega smisla za orientacijo in je manj primerna za deževen dan. Ali je moja v moči romantična ali ne, nisem čisto prepričan, zato najbolj potrebnim romantike priporočam, da se nanjo vendarle raje odpravijo na sončen dan.

Fotografije so nastale na različnih pohodih v različnih letnih časih.