Lega mesta je naravnost idilična - še zlasti, če v "Chauen", kot mu tudi rečejo, pripotujete po peturni avtobusni vožnji iz precej bolj kaotičnega Feza ali Marakeša. Klavstrofobični mestni vrvež tu zamenja prostranstvo gora in narodnega parka, ki je kot čudovita kulisa mestecu.
Množico ameriških turistov na lovu na berberski nakit in usnje zamenjajo španski novodobni hipiji z dredi, jamajškimi čepicami in trapastimi afriškimi hlačami. Kavarnice z metinim čajem ostajajo iste - le da vodne pipe zamenjajo druge substance.

In čeprav gre za eno lepših, bolj umirjenih in sproščujočih maroških mest, se po eni strani zdi, kot da ste prišli v preprodajalno središče sveta - kraj, kjer vam bodo za vaš alkohol ponujali svoj hašiš. Kjer vas bodo gledali sumničavo, če se dejansko niste prišli sem zakadit za dva tedna, kot je to, denimo, storil neki finski par v hostlu, ki ga vodi Maročan, poročen s Celjanko.

Judovska modra tradicija
Chefchaouen so leta 1471 kot majhno trdnjavo (ta še danes obkroža mesto in ga loči od goratih pobočij parka Talasemtane) ustanovili maverski izgnanci iz Španije. Mesto je bilo znano kot ena glavnih koncentracij Mavrov in Židov, ki so se v ta gorat kraj zatekli po španski rekonkvisti v srednjem veku.
Prav judovski tradiciji se gre zahvaliti za modre odtenke zgradb, ki dajejo bolj pridih kakega grškega otoka, ne pa puhteče in s toplimi odtenki prežete severne Afrike. Leta 1920 je Chefchaouen nato zavzela Španija in ga vrnila 33 let pozneje, po neodvisnosti Maroka.

Na treking med marihuano
Mesto je zaradi svoje bližine španski enklavi Ceuti (standardno maroško francoščino tu zamenja španščina) priljubljena tursitična destinacija, a vseeno manj oblegana in s klasičnimi turističnimi pastmi prenasičena kot Marakeš ali Essaouira.
Nekateri pridejo na treking po okoliškem gorovju Rif - a precej manj kot na tukajšnjo glavno povrtnino - kif (marihuana). Prav zato, ker so pobočja okoli mesta prerasla z njo, so domačini dokaj nezaupljivi do pohodnikov, saj se bojijo, da jim bodo pokradli pridelek.

Pokrajina je ena glavnih pridelovalk kanabisa v Maroku, ki je sicer kljub morda nasprotnemu vtisu nezakonit, a policija tu pogleda vstran. "Hočeš kaditi? Pri meni je varno," vas prepričujejo domačini na vsakem koraku in se ne pustijo odgnati. Čeprav je tukajšnja medina ozkih vzpenjajočih se ulic izjemno obvladljiva, se bodo še vseeno na vsakem koraku našli nadležneži, ki vas bodo za plačilo hoteli popeljati do vaše nastanitve.
Vsa sproščenost in ležernost lahko tako v minuti splahni, saj "Ne" v tem arabskem svetu skoraj ni sprejemljiv. Dvojni "ne" (kifu in vodenju) pa je že zadosten razlog za grožnje. Mogoče pa je mesto vseeno res primernejše za tiste, ki pridejo sem z namenom, po katerem je Chaouen znan.