V nedeljsko jutro nas je popeljalo škrebljanje dežja, ki nekako ni kazalo znakov, da bi popustilo. To za popotnike, sploh če gre za zadnji dan v mestu, res ni najboljša novica, in tako smo se naenkrat znašli v zagati: toliko stvari bi še videli, pa tako malo časa je bilo na voljo. Si kdaj rečete - to bom šel pa jutri pogledat, in to ponavljate, dokler jutri ne pomeni odhoda domov?

Nekajkrat sem imela različne želje od mojih sopotnikov in tudi nedelja ni bila izjema: namesto trgovin sem si zaželela v muzej, še prej pa na dobro kosilo. Medtem ko je nečak užival v muzeju nenavadnih prigod, sva se s sestro zapodili v mehiško restavracijo. In bili strašni zadovoljni, ko naju je prijazen natakar – tu je napitnina druga zgodba kot drugje - ob naročilu margerite povprašal za osebni dokument. Sicer se je le držal standardnega postopka, a ego je le ego. In še nikoli nisva pili tako velike margerite, ki je spadala bolj v sekcijo ekstra super truper ogromnih menijev. To je skorajda povsod pravilo: vse je prej večje kot manjše, od kave v Starbucksu – me prav zanima, kako bi povprečen Američan pogledal, če bi v roke dobil klasično kratko italijansko kavo (?!), do majic v trgovini. No, tudi porcija mehiške hrane pri tem ni bila izjema, k sreči pa sva si eno jed delili. Res ne razumem, kdo bi lahko pojedel tisto goro pekoče omake.

Za muzej je bila lenobna, z rahlim dežjem »podprta« nedelja torej naravnost idealna. Muzeje imam rada, pa nisem kakšen velik poznavalec umetnosti. Všeč mi je energija v muzejih, vse te trume ljudi z vseh koncev sveta, seveda pa tudi umetniška dela. Muzej moderne umetnosti res priporočam vsem. Kot sem dejala prijateljem, je zame New York mesto moderne umetnosti, saj je samo (relativno) novo mesto. Npr. v Parizu, v katerem vse ulice dihajo bogato zgodovino, tudi umetnost odraža, seveda ne povsod, pretekli čas, v New York pa res bolj »pašejo« vse »utrgane« ideje in kreativnost res nima meja in forme.

In tako sem brez težav celo popoldne tavala med modernimi stoli, ležalniki, nenavadnimi fotografijami, skulpturami, kipi in še čem. Več kot besede sicer povedo fotografije, zato raje nekaj besed o samem nastanku in vlogi muzeja, sicer prvega modernega muzeja, posvečenega moderni umetnosti. Leta 1929 so ga ustanovili Lillie P. Bliss, Abby Aldrich Rockefeller, Mary Quinn Sullivan in še štirje drugi podporniki. Sprva so bila v njem inovativna evropska dela iz obdobja 80. let 19. stoletja, kasneje pa se je zbirka del večala iz leta v leto in danes jih je v njem več kot 150.000.

V prvem nadstropju si lahko ogledate medijsko kolekcijo: videe, filme in podobno, v drugem arhitekturna in oblikovalska dela, skice, printe in ilustrirane knjige ter fotografije, v tretjem in četrtem pa slike in kipe. Opozorilo: če se bo kakšen natančen bralec spraševal, zakaj se moje številke razlikujejo od zemljevida muzeja, naj pojasnim, da sem uporabila naše štetje nadstropij. Američani namreč že pritličju pravijo 1. nadstropje in zato razlika.

Kje smo končali naš zadnji večer v mestu? Ni treba dvakrat ugibati: na Times Squaru, tokrat že vedoč, da je zadnjič med tem obiskom. Dež je dodobra razredčil število turistov in tudi pogledi na ogromne panoje, kjer se je prikazovala vremenska napoved za naslednje dni, niso razkrivali dobrih obetov. S sestro sva se tolkli po glavi, da nismo šli na Empire State Building dan prej, ko je bil sončni zahod prelep, saj je bil dan sončen in nebo jasno. Ker brez obiska potovanje le ne bi bilo tisto pravo, nama ni preostalo nič drugega, kot da se povzpneva nanj tik pred odhodom domov. In tako smo v ponedeljek res zmetali stvari v kovčke in še zadnjič odhiteli v center mesta. Kazalo je, da se bo vsak hip ulilo, a naju to vseeno ni ustavilo, tolažili sva se, da vsaj gneče ni. Hitro v prvo dvigalo in potem z drugim do 86. nadstropja. Sicer je za doplačilo na voljo še tretje dvigalo na vrh televizijskega antenskega droga, a bistvene razlike verjetno ni.

Kaj sem pričakovala? V bistvu težko rečem, kakšne »katarze« že ne, predvsem ker smo mesto oz. njegove nebotičnike opazovali že ves teden. A vseeno je razgled res enkraten: prav vse mesto ti leži pred nogami, pogled navzdol razkriva »miniljudi«, najbolj ljubki pa so rumeni taksiji, ki so videti kot igračke. Seveda bi bil razgled veliko boljši, če bi bilo vreme lepše, a bolj nekaj kot nič, sva vztrajali in vztrajno pritiskali na fotografski sprožilec. "Zahvaljujoč" kislemu vremenu fotografije na žalost niso ničkaj lepe.

Empire State Building so zgradili leta 1933 in je bil takrat s svojimi 443 metri najvišja stavba na svetu. Ta veličastna secesijska stavba je ena najbolj obiskanih turističnih točk v mestu in je ena najbolj prepoznavnih stavb. Po terorističnem napadu na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra je delo arhitekta Williama Lamba znova najvišja stavba v mestu. A je bil tudi ta ponos New Yorka blizu usodi STO-ja: 28. julija 1945 se je namreč v stavbo zabil bombnik B-25, a k sreči brez tako usodnih posledic. Danes je, poleg Rockefellerjeve Top of the Rock, ena od točk, kjer se vam ponuja najlepši razgled na mesto.

Z zadnjim delom smo prišli do konca potopisa, ki je razkril le majhen delček mesta. A saj veste, kako pravijo - vedno moraš pustiti nekaj za naslednji obisk. Se že veselim.

Ksenja Tratnik