Zopet dirkalna vožnja z avtobusom: podjetni voznik je na poti ugotovil, da lahko tistih nekaj prostih sedežev zapolni, in v eni uri smo imeli na avtobusu še kup domačinov. Pokhara je z okoli 200.000 prebivalci tretje največje mesto v Nepalu in tudi začetna točka za številne pohodnike, saj od tam letijo letala v Jomson (približno 2.800 metrov nadmorske višine), od koder potem nadaljujejo pot v dolino Anapurn. Zelo prijetno mesto, smo ugotavljali, ko smo hodili gor in dol ob jezeru Pheva, ki leži poleg, spet s številnimi trgovinami in hoteli. Pogled na okolico je res očarljiv: skorajda z "ničle" se v nebo dvigujejo gorske verige od 1500 do 7500 metrov visoko.

Naslednji dan je bilo bujenje še bolj kruto: ob 5.15, kakšen dopust! Zgodnjo uro smo izbrali zato, ker letala v Jomson letijo le dopoldne, potem pa se vetrovi preveč okrepijo, da bi bil polet še varen. Ajme, ko sem zagledala tisti mali frčoplan za 20 ljudi, mi je postalo kar malo slabo. Dobre pol ure trajajoč polet je že razstrl pogled na prihodnje dni: same mogočne gore. Na prvem mestu moram tu omeniti za Nepalce sveto goro Mačhapučhare oz. Ribji rep (6993 metrov), na katero je dostop zaradi svetosti prepovedan. Dejansko se še nihče ni povzpel na njen vrh, leta 1957 sta se dva plezalca britanske ekipe približala vrhu na 50 metrov, a potem držala obljubo, da vrha ne bosta osvojila. Čeprav je pogled razkrival številne vršace, si kar začutil, katera gora je sveta: mogočna in s prav posebno energijo.

Dvig višine prinesel hlad
V Jomsomu nas je pričakalo občutno hladnejše vreme, kar je logično, saj smo se povzpeli na 2800 metrov. Tisti topli puloverji so naenkrat dobili drugačno vlogo. Vse naokoli nas same gore: na eni strani Daulagiri (8167 m) na drugi veriga Anapurn. Prvi dan smo dejansko malo krožili po dolini, da smo se počasi začenjali privajati višini. Od tam naprej smo skoraj vse dni preživeli na višini več kot 3000 metrov, zato je bilo zelo pomembno, da se privadimo na redkejši zrak in da ne zbolimo za višinsko boleznijo. Na tej višini ne raste več riž, ki ga je sicer videti na vsaki vsaj malo bolj ravni zaplati rodovitne zemlje, temveč ga nadomeščajo oves, ječmen in ajda.

Tu smo srečevali čedalje več Tibetancev, ki so si, številni po pobegu iz Tibeta, tu ustvarili nov dom. Razmere v dolini reke Kali Gandaki, ki je najvišje ležeča dolina na svetu, niso lahke, pa vendar je tu njihov dom. Naslednji trije dnevi so tako minili, kot bi pihnil. Vsako jutro nas je pričakalo kristalno jasno nebo, na poti smo srečevali skupine popotnikov (nekateri so v dolino prišli prek 5416 metrov visokega prelaza Thorung La), črede oslov, ki so tovorili blago, in se napajali ob pogledu na mogočne gore, ki objemajo dolino. To so bile idealne ure za meditacijo.

Od vasi do vasi
V vasi Marpha smo za spanje plačali celih 40 centov na osebo (no ja, ogrevanja ni bilo, ampak kaj bi bili malenkostni) in jedli zelo dobro jabolčno pito, najbolj pa so nas očarali učenci v bližnji tibetanski šoli, ki smo jo obiskali. Večina se jih uči nepalsko, tibetansko in angleško, pravi mali poligloti. V Kagbeniju smo si ogledali tudi samostan Sakjo, ki je bil ustanovljen daljnega leta 1429, danes pa v njem živi 35 menihov. Naslednji dan smo se povzpeli največ, kar za 900 metrov, in končali v Jarkhotu. Ta dan je bil za večino najlepši: tista redka drevesa so se že odela v zlate jesenske barve, sonce je božalo še bolj kot prejšnje dni. Po prihodu v vas smo se malo okrepčali, in se potem povzpeli še višje. V Muktinathu (3800 metrov visoko) ležita hindujski in budistični samostan, ki ga je donedavna obiskoval tudi nepalski kralj, o čemer priča pristajališče za helikopterje. Pogled v dolino je bil res veličasten, in ko smo pili čaj na terasi enega od hotelov, se je vse »ujelo«: brezčasnost kraja tam nekje visoko, nepalska glasba in pogled na sonce, ki je zahajalo nad Daulagirijem. Brez besed.

Po vrnitvi v dolino in dnevu Katmanduja, kjer smo opravili še zadnje nakupe, je sledila pot proti Tibetu. Novo vožnjo po »modernih« nepalskih cestah v ozki globeli, ki vodi proti Tibetu, je popestrila postojanka pri najvišjem skoku z bungeejem v Aziji, kot je pisalo na plakatu: 160 metrov. Prehod meje je bil kot v filmu: šli smo dol za avtobusa in si oprtali nahrbtnike, saj smo mejo prečkali peš, še prej pa spet izpolnjevali enega izmed tisočih formularjev. Nepal in Kitajsko (oz. Tibet) povezuje most prijateljstva, ki se meni ni zdel čisto nič prijateljski.

Kruta meja s Kitajsko
Gneča je bila nepopisna, mi vsi okorni z nahrbtniki, poleg nas pa na stotine domačinov z obeh strani meja, poleg njih pa na stotine nosačev, ki prenašajo tovor z nepalske strani na kitajsko. Nepalski tovornjaki namreč ne smejo iti na kitajsko in nasprotno, kar pomeni, da morajo ves tovor, in tega ni malo, saj smo v koloni videli več sto tovornjakov, ročno preložiti. Na kitajski strani mostu so nas že pričakali »vedri« obrazi kitajskih uradnikov, ki so nas temeljito pregledali. Glavna tarča vse, kar je povezano z dalajlamo. Iz vodnika o Tibetu so iztrgali sliko dalajlame, pri čemer je bila največja ironija, da so vodnik tiskali na Kitajskem, eden izmed uradnikov pa si je vzel prav pet minut časa, da je podrobno pregledal slikovne križanke, če je slučajno na kateri od minifotografij verski voditelj Tibetancev. Dobrodošli na Kitajskem!

Lahko je pristransko, ampak energija v Džjangmuju, prvem naselju čez mejo, se je popolnoma spremenila: toplino Nepalcev je zamenjala brezizraznost Kitajcev, ki ob meji, pričakovano, saj so kitajske oblasti poskrbele za to, predstavljajo večino prebivalstva. Kitajci zelo učinkovito nadzorujejo dogajanje v Tibetu: vojaške in druge postojanke si sledijo na nekaj deset kilometrov, za vstop v državo pa je potrebno »milijon« dovoljenj, pri čemer posameznikom skoraj ne uspe.

Z džipi po planoti
Premaknili smo uro, kar je bilo precej hecno na začetku. Celotna Kitajska leži v enotnem časovnem pasu, in sprva je bilo nenavadno, ko smo za dve uri premaknili uro in je bila noč precej bolj zgodaj. Zdaj se je začela nova avantura: vožnja z džipi, ki so bili v naslednjih dneh naš dnevni dom. Višina se je občutno zvišala: skoraj ves čas med 3500 in 4000 metri, zato smo veliko pili in pojedli tudi kakšen aspirin, da nas ne bi v posteljo položila višinska bolezen. Kljub nenaklonjenosti do Kitajcev pa jim je treba izreči vse pohvale pri gradnji infrastrukture: v rekordno kratkem času so asfaltirali cesto na ponekod neverjetno zahtevnih odsekih, pri gradnji katerih je verjetno ugasnilo kar nekaj življenj. Čez prvi odsek smo se peljali ponoči in četverica v našem džipu je bila tega zelo vesela. Vsaj nismo vedele, nad kakšnim prepadom se vozimo, smo pa to slutile.

Vožnja po Tibetanski planoti, eni največjih na svetu, če zdaj gledam nazaj, je bila slikovit presek nebeške modrine in sivkaste rjavine hribov. Življenje tu je trdo: že sama narava je asketska, in če temu prišteješ še trdo roko oblasti, ni čudno, da Tibetanci niso mehki in topli, temveč trdi in zaprti. Ob redkih postankih se je proti nam usula množica malce razcapanih otrok s pordelimi lici in prosečimi rokami. V avtonomni pokrajini Tibet živi okoli dva milijona prebivalcev, še enkrat toliko naj bi jih živelo zunaj nje, največ od tega v Indiji.

Proti baznemu taboru pod Everestom
Bil je torek. Zbudili smo se ob nečloveških 6.00 zjutraj. Bila je temno kot v rogu, le luči naših petih džipov, ki so jih prižgali vozniki, da bi se vsaj malo segreli, so na dvorišču oddajali šibko svetlobo. Oblečeni kot medvedje smo se odpravili na pot. Meni se je zdelo prav filmsko: čez drn in strn, cesta je bila ponekod bolj na ugibanje izkušenih voznikov, mi pa kot da gremo raziskovat neodkrite kraje. A je bil cilj zelo jasen: bazni tabor M. Everesta oz. Čomolangme (kar pomeni gora, ki je ne preleti noben ptič), kot najvišji gori sveta pravijo domačini. Na poti tja se je zgodil, vsaj zame, eden od čarobnih trenutkov tega potovanja: za nami je bila črna tema, pred nami pa je črta obzorja delila mogočno gorovje od sramežljivih prvih jutranjih žarkov. Džipi so se v enem trenutku proti tej prvi dobrodošlici jutra zapodili vsak po svoji poti strmo po pobočju. Ustavili smo se, in zadihali mrzel jutranji zrak. Mogočnost tišine se je mešala z veličastnostjo opustele pokrajine.

Ko smo prišli v postojanko pred baznim taborom, kjer leži tudi najvišje ležeči samostan na svetu Rongbuk (5100), se je že zdanilo, nam pa je že pošteno krulilo v želodcih. Bazni tabor, ki leži na višini 5200 metrov in je ozaljšan s stotinami pisanih molilnih zastavic, na prvi pogled ni nič posebnega in tudi M. Everest se od tam zdi skoraj bolj dosegljiv kot Triglav iz doline Vrat. A to je videz, ki res vara, o tem si nihče ni delal iluzij. Koliko sanj je vzbudila ta gora in tudi koliko življenj je odnesla.

V zadnjem delu o Lhasi in Pekingu.