Cerera je nenavaden pojav z večplastno naravo. Je največji in prvi odkriti asteroid sploh, ki je bil davno tega celo klasificiran kot planet. Obenem je edini asteroid, ki je hkrati tudi pritlikavi planet. Nahaja se v asteroidnem pasu med orbitama Marsa in Jupitra, zavzemajoč kar tretjino celotne mase tega mrgolečega roja planetoidov. Ni še konec naštevanja: je tudi protoplanet, torej planetarni zarodek, ki mu v otroštvu Osončja ni uspelo nagrabiti dovolj materiala za "napredovanje". In čisto mogoče je, da so telesa, kot je Cerera, temelj za življenje na Zemlji. Kot so pokazali izsledki sonde Rosetta, so namreč asteroidi tisti, ki so na modri planet nanesli večino vode. Ne nazadnje ta sestavlja skoraj tri četrtine naših teles.

940-kilometrska kroglasta kepa
Cererina ocenjena masa znaša štiri odstotke mase Meseca. Še vedno dovolj, da je sila težnosti prisotno snov potegnila skupaj v kroglasto kepo okoli središča in prislužila naziv pritlikavi planet. Meritve Nasine sonde Dawn so za drobiž popravile oceno velikosti Cerere: namesto povprečnega premera 950 kilometrov je zdaj "uradna" številka 940 kilometrov. Pomembnejša je ugotovitev, da Cerera ni popolna kroga, ampak da je v ravnini ekvatorja nekoliko sploščena: ekvatorialni premer znaša 964 km, polarni pa nekoliko manj: 894 km.

Podatek pove nekaj več o notranji strukturi. Najverjetnejši model, temelječ na dozdajšnjih opazovanjih, predvideva kamnito jedro Cerere in debel, kar 100-kilometrski plašč iz navadne vode. Ocean, ki je davno v preteklosti zamrznil in ustvaril masiven ledeni oklep. Čisto na vrhu, lahko tudi le na zadnjem metru površja, je po vsej verjetnosti mešanica vodnega ledu in mineralov, denimo gline. Prisotnost vode je dejstvo, saj so vodne gejzirje in posledično meglično atmosfero Cerere zaznali že pred leti, in skupno naj bi je bilo več, kot je vse sladke vode na Zemlji. Dawn notranjo strukturo Cerere meri na enak način kakor pred leti Cassini Saturnovo luno Enkelad - kar je lani pripeljalo do lociranja Enkeladovega ogromnega podlednega oceana tekoče vode. Z meritvijo gravitacijskega vpliva.

Dawn počasi kroži okoli pritlikavca in občuti tudi komaj zaznavne variacije v privlaku. Tako dobi podatke, kje v objektu je več mase in kje je gostejši - in voda je gostejša od ledu ter načeloma redkejša od kamnin. Sicer ni zelo verjetno, da bi Cerera dejansko vsebovala žepke tekočine pod površjem. Ni pa nemogoče. Kamnito jedro je skozi dobre štiri milijarde let potrošilo večino svojih proizvodnih kapacitet za toploto zaradi radioaktivnega razpada elementov; za proces, ki tako greje nas na Zemlji, ustvarja jezera v lunah plinskih velikanov in poganja celo tektoniko na zelo mrzlem Plutonu.

Sveže fotografije Cerere vsebujejo indice, da tudi njeno površje ni povsem statično. Modeli nastanka in trkov namreč predvidevajo določeno količino vidnih posledic - kraterjev na površju. Ekipa za sondo Dawn jih je do zdaj naštela le približno desetino od predvidevane količine. Diskrepanca, ki kaže, da se na Cereri nekaj premika, gladi in počasi uničuje sledi udarcev drugih asteroidov. Tudi globina kraterjev je precej nižja od pričakovane, kar kaže na isti sklep.

Dawn se površju približuje po etapah. Orbito - oziroma oddaljenost do Cerere - zmanjšuje stopničasto in polagoma, kar pomeni, da bodo najnatančnejše fotografije, meritve površja in notranjosti šele prišle. Trenutno je v fazi spuščanja s prejšnje orbite - s 4400 km na 1470 km, kar bo predvidoma dosegla 17. avgusta. Ključna bo zadnja faza pri le 375 km, kar je podobno oddaljenosti Mednarodne vesoljske postaje (ISS) od Zemlje. Šele takrat bo v polni meri uporaben poseben spektrometer, namenjen analizi kemične sestave površja.

Svetle lise najbrž niso led
Je pa oddaljenost že dovolj majhna za kakovostno mapiranje površja: poleg vizualij še topografijo oz. razgibanost. Z obojim je Nasa sestavila trirazsežni računalniški model Cerere in ga prelepila z dejanskimi posnetki, kar omogoča virtualne prelete. Eden izmed njih je v spodnjem videu in vsebuje nekaj zanimivih terenskih detajlov.

Najvišja gora Cerere se dviga šest kilometrov nad okolico. Za primerjavo: prvi med evropskimi vršaci, Mont Blanc, je visok 4.807 km. Nenavadno je, da ni povezana z nobenim kraterjem, zato način njenega nastanka ostaja uganka. "Zakaj kar ždi tam? Za zdaj ne vemo, mogoče pa bomo s pomočjo bližjih opazovanj," je izjavil Paul Schenk, geolog na Lunarnem in planetarnem institutu v Houstonu.

Med Cererine znamenitosti zdaj že spadajo nenavadne svetle lise, ki domujejo v velikem kraterju Occator. Do zdaj so znanstveniki domnevali, da so pač - led. Toda spektrografija (gledanje nanje skozi druge dele spektra elektromagnetnega valovanja) je to možnost izključila. Poleg tega lise odbijajo premalo svetlobe in so - morda - nanosi soli. Vsekakor razmere tam ne dovoljujejo vode na površju, ne v tekoči ne v zamrznjeni obliki. Sončevo sevanje in komajda prisoten pritisk redke atmosfere povzročijo, da led na površju prej ali slej izhlapi, ali pa se na molekularni ravni razbije na manjše koščke in spet pobegne v vesolje. Zanimivo pa je, da so lise prav tam, kjer so (z daljave) odkrili vodne gejzirje.

Odpovedujoča oprema
Sonda ima za seboj svoj delež težav. Po obisku protoplaneta Vesta leta 2012 sta se pokvarila dva od štirih potisnikov na kemikalijo hidrazin, ki omogočata usmerjanje vesoljskega plovila v treh razsežnostih. Položaj sicer ni tako alarmanten, kot je bil pri japonski sondi Hajabusa, kjer so odpovedali prav vsi potisniki. Dawn manko nadomešča z usmerjanjem dveh ionskih motorjev. Probleme povzroča še sistem za orientacijo v prostoru, ki je v prejšnjih mesecih že dvakrat zatajil in računalnik pognal v varni način - kar pomeni, da so bile vse na dolgotrajnosti temelječe meritve prekinjene. A za zdaj kaže, da znanstvena odprava zato dolgoročno ne bo okrnjena; sonda bo nemoteno nazaj pošiljala podatke in posnetke.

Barv za zdaj ni
Poudariti je treba, da so vse objavljene fotografije črno-bele. Cerera sama pa ni siva, ampak bi človeško oko zelo verjetno zaznalo precej rožnatih odtenkov. Na Nasi se za zdaj ukvarjajo z znanstvenimi meritvami, in ne s sestavljanjem barvnih posnetkov za javnost. Jih pa kamera na Zori izdeluje oziroma zagotavlja material zanje: Cerero fotografira pri različnih valovnih dolžinah (z različni filtri), ki pa jih je treba primerno kombinirati. Za to bo še veliko časa: Dawn se v nasprotju z New Horizons premika zelo počasi in se ji nikamor ne mudi; okoli ciljnega objekta polagoma kroži. Ko bo odprave konec, predvidoma naslednje leto, se bo najbrž začelo tudi delo z barvnimi fotografijami.

Vabljiva kolonizacijska destinacija
Cerera se pogosto omenja kot ena izmed destinacij v notranjem Osončju, kjer bi lahko človeštvo postavilo stalno kolonijo. Morda celo pred Marsom in Luno. Dejavnika v prid takšnemu scenariju sta dva. Prvi je rudarjenje asteroidov, ki za zdaj (in najbrž še dolgo) ni ne tehnološko izvedljivo ne ekonomsko smiselno, a nekoč neizogibno bo. Lokacija sredi asteroidnega pasu je skoraj popolna za postojanko. Na Cereri je vode v izobilju. H₂O se da razbiti na kisik za dihanje in vodik za gorivo. Drugi dejavnik v prid: šibka gravitacija pomeni drastično nižje stroške transporta. Ubežati sili težnosti je eden najdražjih podvigov sploh in za raketo z Zemlje globlje v vesolje je treba odšteti od desetin milijonov do celo milijarde evrov, odvisno od tovora. Z Meseca in Marsa bi bili stroški še vedno veliki, s Cerere pa primerjalno skoraj neznatni. Morda bo z leti postala zelo aktualna.
Video: Prelet čez Cerero (Relief je nekoliko poudarjen za boljšo predstavljivost.)