Še tri leta po prvem obletu Plutona v zgodovini znanstveniki še vedno žanjejo njega plodove. Raziskovalci ameriške Univerze v Plymouthu so se zakopali v takratne meritve sonde New Horizons in ugotovili, da ima tudi ta mrzli, pritlikavi planet sipine. Tako kot Zemlja, le da so ledene.

"Vedeli smo, da lahko sipine najdemo na vsakem telesu Sončevega sestava z ozračjem in trdnim, kamnitim površjem. Nismo pa si mislili, da bomo nanje naleteli na Plutonu, saj ima komajda kaj atmosfere in temperaturo pri –230 stopinj Celzija," je povedal Matt Telfer, glavni avtor raziskave, objavljene v reviji Science.
Izhlapevanje pri hudem mrazu
Sipine ležijo na robovih 1.000 kilometrov velike ravnice Sputnik, podekvatorskega dela Plutonovega "srca", in so usmerjene proti gorski verigi na severu. Dolge so približno 75 kilometrov, piše v sporočilu za javnost. Znanstveniki so se namenili ugotoviti, iz česa so in kako so nastale. Naloge so se lotili z metodo prostorske analize sipin ter gibanja tamkajšnjih vetrov (ti na Plutonu pihajo s hitrostjo do 40 kilometrov na uro). Uporabili so tudi spektralno in številčno modeliranje.

Zgodilo naj bi se takole ... Kljub hudemu mrazu, ki se giblje med –228 ter –238 stopinj Celzija, vreme na Plutonu še vedno dejavno spreminja površje in poskrbi za plejado geoloških pojavov. Površje večinoma prekrivajo številne oblike ledu iz različnih snovi. Ta se ob sončnem obsevanju začne nekoliko taliti, dušikove spojine sublimirajo (izhlapijo, se spremeni v plinasto obliko brez vmesnega prehoda v kapljevinasto stanje), med postopkom pa nastajajo zrnca iz metana, ki se raztrosijo po okolici. Tam jih pograbijo vetrovi in ponesejo s seboj, vse dokler ne naletijo na izrazito oviro, kot je 5 kilometrov visoko gorovje Al Idrisi v bližini ekvatorja, ki zapira ravnico Sputnik.

Mednarodna znanstvena skupina je prišla še do sklepa, da so sipine stare največ pol milijona let, bržkone še precej mlajše. So namreč razmeroma nedotaknjene.

"Na Zemlji potrebuješ dokaj silne vetrove, da lahko dvignejo in ponesejo pesek v zrak. A ko so enkrat v zraku, jih lahko naokoli nosi tudi do petino šibkejši veter. Na Plutonu je vse to precej laže zaradi izrazito manjše težnosti in skrajno nizkega zračnega tlaka. Posledično lahko sedimente okoli prenašajo tudi 50-krat šibkejši vetrovi. Nadalje na začetek procesa poskakovanja delcev naokoli vplivajo tudi temperaturne razlike v plasteh ledu, ki jih povzroča Sončevo obsevanje. Če ta dva procesa združimo, lahko na Plutonu ob njegovih običajnih vremenskih razmerah dobimo sipine," je izjavil geolog Jani Radebaugh z Univerze Brighama Younga.

Model, ki po njihovem najbolje predstavi videno, je takle: posamezne sipine z dolžino med 400 metri in enim kilometrom najverjetneje sestavljajo delci z velikostjo med 200 in 300 mikrometri, ki jih priskrbijo vetrovi s hitrostjo nad desetimi kilometri na uro.

To pomeni, da so sipine najbrž univerzalni vesoljski pojav. Kjer koli v vsemirju bi našli kamnit planet, na njem pesek in aktivno tekočino, bi najbrž uzrli tudi domače oblike.

Naslednji cilj Novih obzorij
Sonda New Horizons medtem nadaljuje pot po Kuiperjevem pasu, se razgleduje po področju, kjer človeštvo še nikoli ni bilo, in pri tem odkriva nikoli poprej videne svetove. Ves čas, znova in znova, podira rekord najbolj oddaljene posnete fotografije, ko išče tamkajšnja ledena telesa. Nazadnje je to storila decembra lani, Nasa piše v februarskem sporočilu za javnost. Takrat je bila od Zemlje oddaljena 6,12 milijarde kilometrov. To je še dlje od slavne fotografije Bleda modra pika, ki jo je 14. februarja 1990 posnel Voyager 1, oddaljen 6,06 milijarde kilometrov. Rekord je torej padel po 27 letih. Posneta je bila zvezdna kopica NGC 3532, izdelek ni nič posebnega, pravzaprav rutinsko umerjanje instrumentov. Dve uri zatem so Nova Obzorja rekord podrla znova, ko so fotografirala dve telesi Kuiperjevega pasu (vse vidno desno v galeriji).

NH je ta trenutek 6,21 milijarde kilometrov stran od Sonca in potuje s hitrostjo 50.967 kilometrov na uro glede na našo zvezdo. Namenjena je proti planetoidu 2014 MU₆₉ in ga bo predvidoma na novega leta dan 2019 obletela pri razdalji le 3.000 kilometrov, kar je malo, glede na to, da sateliti GPS letijo okoli 20.000 kilometrov stran od Zemlje. To bo prvi obisk kakega telesa Kuiperjevega pasu (TKP), izvzemši Pluton, najbolj oddaljen oblet sploh, pa še kak presežnik se bo našel. Naleteti utegne na kar dvojno tarčo: ali dve telesi, ki krožita drugo okoli drugega, ali pa sta zalepljeni (podobno kometu Čurjumov-Gerasimenko). Podvig spada med najzanimivejše letos.

Zatem bo NH pot seveda nadaljeval in v svoji podaljšani misiji predvidoma opazoval še kak ducat TKP-jev. Sonda bo ves čas opravljala tudi meritve sončne plazme, prahu in nevtralnih plinov.

Nekje na sredini naslednjega desetletja naj bi mu začelo zmanjkovati električne energije, ki jo pridobiva ob razpadu radioaktivnega plutonija. Na Nasi upajo, da jim bo delovanje uspelo ohraniti še precej dlje, če bodo uganili nekatere instrumente. Okoli leta 2040 bo od Sonca oddaljen okoli 100 astronomskih enot, kar pa še ne bo dovolj za aktivni prestop v medzvezdni medij, ki se, sodeč po meritvah Voyagerja 1, začne po 120 astronomskih enotah. Ta sonda bo sicer postala človeštvu nedosegljiva okoli leta 2030.
Nekaj malega o pritlikavcu
Pluton je pritlikav planet, dobrih pet milijard kilometrov stran od Sonca, kar je 40-krat dlje od Zemlje, piše v Nasinem opisu. Nahaja se za zadnjim (znanim) planetom Neptunom in je najmasivnejše telo tamkajšnjega Kuiperjevega pasu, ne pa največje – to mesto pripada Eridi. Obenem je celo manjši od Meseca s premerom 2.380 kilometrov. Kljub temu ima kar pet svojih lun. Ena, Haron, je skoraj tako velika, zato se sistemu reče tudi binarni.
En oblet okoli Sonca opravi enkrat na 248 zemeljskih let. Njegov dan, torej en obrat okoli lastne osi, traja 153 zemeljskih ur oz. približno šest naših dni. Sodeč po predlanski raziskavi bi lahko imel celo podledni ocean tekoče vode.

Video 1: Prelet Plutona

Video 2: Prelet Harona