Osončje ima uradno osem planetov, zadnja leta pa vse več podpore dobiva hipoteza o še enem, dodatnem članu. Ta pravi, da se daleč, daleč stran, 200-krat dlje kot je Zemlja od Sonca, skriva planet z maso desetih Zemelj in Neptunovo velikostjo. Niso ga še našli, kljub aktivnemu iskanju, in morda ga tudi ne bodo. A potem bo morala znanstvena skupnost najti kup pojasnil za čudne najdbe v oddaljenem delu Osončja, ki posredno govorijo o Planetu devet. In nenavadnosti se z leti kopičijo.
Najnovejša je asteroid 2015 BP₅₁₉. Mednarodna skupina znanstvenikov je analizirala njegovo orbito in prišla do sklepa: "2015 BP519 je še en posreden dokaz za obstoj predlaganega novega člana Sončevega sestava."
Raziskava bo objavljena v publikaciji The Astronomical Journal, o njej je prvi poročal portal phys.org. Kaj menijo o njenih izidih, je revija Quantamagazine povprašala več znanih astronomov in astrofizikov. Večina se je strinjala, da raziskava govori v korist obstoju Planeta devet – niso pa bili soglasni.
Asteroid bi bil lahko pritlikavi planet
2015 BP₅₁₉ je bil odkrit že leta 2015 (kot kaže naziv) v okviru projekta Dark Energy Survey, v novem članku pa so navedene nekatere njegove lastnosti. BP₅₁₉ je zaneptunsko telo, torej objekt, ki se nahaja za orbito najbolj oddaljenega znanega planeta Neptuna. Premer znaša med 400 in 700 kilometri, torej bi lahko končal v skupini pritlikavih planetov.
Tirnica ga ponese od 5 milijard kilometrov oddaljenosti od Sonca (na najbližji točki) pa vse do 123 milijard kilometrov na najbolj oddaljeni točki. To ga umešča v skupino kakšnega ducata ekstremnih zaneptunskih objektov – njihove orbite si lahko ogledate na tej povezavi.
Sonce obkroži enkrat na 8.912 zemeljskih let. Njegova tirnica je glede na osnovno ravnino Osončja, v kateri so razporejeni vsi znani planeti in tudi velika večina vsega drugega materiala, nagnjena za kar 54 stopinj.
Ravno ta nenavadna nagnjenost skupaj z oddaljenostjo kaže, da se je z BP519 nekaj poigralo. V raziskovalni skupini menijo, da je najbrž mimo šel hipotetični veliki planet in manjšo skalo povlekel s svojo težnostjo.
Glas proti
To sicer ni nujno, obstajajo tudi druge razlage. Ena izmed njih pravi, da je "nepravilnost" orbit posledica gibanja Kupierjevega pasu kot celote. Kuiperjev pas je področje med 30 in 50 astronomskimi enotami (povprečnimi razdaljami med Zemljo in Soncem) oddaljenosti, polno ledenih nebesnih teles.
Nadalje je ugleden znanstveni projekt OSSOS v lanski raziskavi navedel, da je razporeditev omenjenih ekstremnih poneptunskih teles prej naključje kot posledica Planeta devet. Na delu bi bila lahko pristranskost samega procesa opazovanja. Znanstveniki namreč iščejo vzorce na podlagi tistega, kar lahko vidijo. Vidijo pa lahko le omejen vzorec, iz katerega se lahko potegnejo drugačni sklepi, kot če bi imeli na voljo celotno populacijo.

Nekaj let intenzivnega iskanja
Dodaten planet Osončja je postal resnega preučevanja vredna hipoteza leta 2014, ko sta astronoma Scott Sheppard in Chadwick Trujillo ob odkritju pritlikavca 2012 VP₁₁₃ opozorila na zamaknjeno orbito in podala oceno, da bi jo lahko povzročila oddaljena velika masa, leto zatem pa je španska raziskovalna skupina oceni pritrdila s širšo analizo oddaljenih teles. Te objave, še posebej prva omenjena, so pritegnile pozornost Konstantina Batigina in Mika Browna z instituta Caltech, ki sta se namenila sporno hipotezo zavrniti.
Končalo se je tako: ne le, da je jima ni uspelo odpraviti, izpostavila sta jokot najverjetnejše pojasnilo opazovanega stanja. Brown, najditelj skoraj vseh pritlikavih planetov v Kuiperjevem pasu, zdaj nadaljuje lov za Planetom devet, ki ga redno opisuje tudi v spletnem dnevniku in tudi v znanstvenih člankih (najbolj svež je na voljo tukaj).
"Če odmislimo Planet devet, dobimo več zagat, kot jih rešimo. Naenkrat nastane pet ugank, za katere je treba najti pet različnih teorij," je lani izjavil Batigin.
Pojavil se je izzivalec
Na Univerzi v Arizoni (ZDA) so letos poleti prišli na dan s še enim kandidatom, Planetom 10. Proučevali so vzorec 600 teles Kuiperjevega pasu. Natančneje, kako nagnjena je njihova os vrtenja. Na zunanjem delu Kuiperjevega pasu so našli tako zamaknjene osi, da jih niso mogli pojasniti drugače kot z "nevidno maso, ki mora znašati za en Mars" in ki kroži okoli Sonca na razdalji 60 AE, torej dvakrat dlje kot Neptun. Domnevajo, da ga do zdaj niso našli, ker ga od zadaj slepi bleščeča Galaksija. Slednjo oviro bo predvidoma lahko premagal teleskop v gradnji LSST, in odgovor na uganko naj bi bil kmalu znan.