Osončje je na videz dokaj preprost sistem. Ima osem planetov, od tega pol majhnih kamnitežev pri Soncu, pol plinskih velikanov malo dlje, vmes pa območje drobirja, imenovano asteroidni pas. Vse to je že dokaj dobro poznano. A znanje se začne hitro zmanjševati z oddaljenostjo. Za vsem tem leži področje, poimenovano Kuiperjev pas. To je vsaj 3 milijarde kilometrov oddaljeno in 4,6 milijarde let staro domovanje ostankov iz otroštva Osončja. V njem se skriva še veliko skrivnosti. Tudi zato, ker je to območje res veliko, večje od vsega poprej naštetega: pokriva oddaljenost med 20 in 50 astronomskih enot (ae) od Sonca. V njem se posledično skriva veliko materiala, mrgoli ledenih planetoidov, najmanj 100.000 naj bi jih bilo, in vse to je pretežno nam neznano.

Pravzaprav so v Kuiperjevem pasu čisto vsi pritlikavi planeti Sončnega sistema. Izjema je le Cerera, ki je pravzaprav največji asteroid med Marsom in Jupitrom. Ti pritlikavci so temni, skrivnostni, težko dosegljivi in predvsem zelo raznoliki. Od barv do nenavadnih sestav - Kuiperjev pas ni nikakršen sivi asteroidni pas. V primerjavi s planeti so majhni, a vseeno merijo tisoče kilometrov, pa hladni s temperaturami, ki padejo pod minus 200 stopinj Celzija. Sonce s tamkajšnjega vidika le še šibko brli, zato jih je zelo težko najti. Večino so jih odkrili v prejšnjem desetletju in jih v vmesnem času le malo spoznali. Pluton je izjema, saj ga je obiskala sonda New Horizons, a predtem je bil znan kot svetlobna packa.

Tretji najbolj oddaljeni član Osončja
Največji še nepoimenovani pritlikavi planet je 2007 OR₁₀, 1.535 kilometrov široka krogla temnordeče barve. Uradno sicer ni pritlikavi planet, saj mu Mednarodna astronomska zveza tega statusa še ni podelila. Za to so potrebna dodatna, še zanesljivejša opazovanja, ki bodo potrdila lastnosti. Tudi on je v Kuiperjevem pasu, oddaljen je 87 astronomskih enot (povprečnih razdalj med Zemljo in Soncem). S tem je tudi tretje najbolj oddaljeno (znano) telo Osončja; prestol pripada V774104, na drugem mestu je Erida.

To so ogromne razdalje. Če prevedemo v kilometre: 2007 OR₁₀ je 13 milijard kilometrov stran. Sončna svetloba že do njega pride zelo oslabela in le krmežljavemu delčku te se uspe odbiti in pripotovati do Zemlje. Posledično ga je izjemno zahtevno opazovati in iskati odgovore na vprašanje: kakšne barve je, kakšna kemija tam poteka, ima morda vodo in atmosfero?

Pritlikavec ima družbo
Pred kratkim so proti 2007 OR₁₀ usmerili opazovalnice vesolja, med njimi veteranski Hubble. Namenili so se izvedeti kaj več o tem telesu, a ob tem naleteli na eno dodatno. Pri njem so odkrili luno, piše v sporočilu za javnost ekipe za Hubblom. S tem se vse bolj potrjuje hipoteza, da ima skoraj vsak pritlikavi planet Kuiperjevega pasu svoj naravni satelit. In nič manj pomembno: potrjuje se tudi model, kako so lune v zgodnjem Osončju sploh nastajale.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.
"Odkritje naravnih satelitov okoli tako rekoč vsakega pritlikavega planeta, večjega od 1.000 kilometrov, kaže, da so bili v času nastanka teh teles pred milijardami let trki zelo pogosti," je izjavil prvi avtor raziskave, Csaba Kiss iz madžarskega observatorija Konkoly. "Pogostejši ko so trki, lažje je priti do teh lun." Razlog za pogosta bližnja srečanja je najbrž v precejšnji poseljenosti področja malo po nastanku, pred 4,6 milijarde leti.
"Planetoidi so morali biti precej gosto nastlani. Med njimi so bila tudi zelo masivna telesa, ki so manjšim krivila orbite. S takšnim težnostnim drezanjem so manjša telesa spremenila tirnice in pospešila; se tu pa tam zaletela v večje kolege," je pojasnil John Stansberry, član Hubblove ekipe.
Zmernost pri zaletavanju
Hitrost je morala biti ravno pravšnja. Brzeči predmeti bi se raztreščili, ostanki pa bi najbrž ubežali daleč stran, prepočasni pa bi na "žrtvi" pustili le krater. V asteroidnem pasu tako rekoč ni lun (niti pri Cereri) prav zaradi visokih hitrosti. Masivni Jupiter asteroide pospešuje, zato se ti pri trkih medsebojno uničujejo. V Kuiperjevem pasu pa mora objekt ali pripotovati res lahno in počasi, da ga lahko ujame težnost večjega telesa, ali pa trčiti s primerno hitrostjo, da se kak kos odlomi in še vedno ostane v bližini.
Počasni samoobračalec
Na mogočo navzočnost lune pri 2007 OR₁₀ so že pred leti sklepali iz počasne rotacije. Pritlikavec se namreč zelo počasi obrača okoli svoje osi: njegov dan traja kar 45 ur, skoraj dvakrat več od Zemlje, in je s tem eno najpočasneje rotirajočih teles Osončja. Tipična rotacija v Kuiperjevem pasu znaša pod 24 ur.
Luna velika do 400 kilometrov
Zanimivo je, da so luno najprej izbrskali iz arhivskih posnetkov. Preiskovalci je pred leti niso opazili preprosto zato, ker je zelo temna; je eno najmanj odsevnih teles sploh. Madžarski astronomi so nato preverili Hubblove fotografije, ki so nastale z razmikom nekaj let, in po podrobni analizi izbrskali novega (znanega) člana Sončnega sistema. Žal je podatkov še premalo, da bi lahko določili tirnico lune ali njene podrobnejše lastnosti.

Le premer je nekako znan; zanj je poskrbel Esin vesoljski teleskop Herschel. Pritlikavi planet meri okoli 1.400 kilometrov, njegova luna pa med 240 in 400 kilometri.

Bliža se čas za poimenovanje
Imena transneptunskih objektov navadno odražajo njihove lastnosti. V preteklosti so bile dokaj neznane. Zdaj ko prihajajo na dan, se bliža tudi čas, ko bo 2007 OR₁₀ dobil lastno ime. Leta 2007 so ga odkrili astronomi Meg Schwamb, Mike Brown and David Rabinowitz in ti bodo imeli nadzor nad poimenovanjem. Sprva ga je Brown imenoval Sneguljčica, ker se je zdel nenavadno svetel oziroma bel. A pozneje se je izkazalo, da so podatke napačno interpretirali. Mislili so, da je majhen in izjemno odseven. V resnici pa je zelo velik in nizko odsojen, zato je vzdevek odpadel. Po letu 2019 bo lahko ime predlagal kdor koli.

Zanimivost: Brown je odkritelj večine do zdaj znanih pritlikavih planetov v Kuiperjevem pasu. Je tudi predlagatelj sistema, ki je izločil Pluton iz kategorije planetov, in tisti, ki zdaj išče še nesojeni deveti planet Osončja.

Tam imamo "oči"
Človeštvo ima v Kuiperjevem pasu svojega opazovalca. To je sonda Nova Obzorja, precej podobna Voyagerjema, leta 2015 je opravila obisk Plutona, zdaj pa drvi navzven. Oddaljena je že več kot pet milijard kilometrov, odkriva nove svetove in je na pol poti do naslednje tarče, objekta Kuiperjevega pasu z imenom 2014 MU₆₉. Pri tem ne gre brez težav, pred kratkim je sonda samodejno vstopila v t. i. varno delovanje zaradi napake na računalniku. To so kmalu zatem uspešno odpravili. Če se ne zgodi kaj hujšega, bomo temačni planetoid uzrli na novega leta dan 2019. To bo prvi objekt Kuiperjevega pasu, ki si ga bomo ogledali od blizu (če odštejemo Pluton, ki ni ravno reprezentativen za celotno tamkajšnjo populacijo).
Tudi Luna nastala v silnem trčenju
S trkom naj bi nastal tudi "naš" Mesec. Pred milijardami let se je v mlado Zemljo zaletel neki drugi protoplanet v velikosti Marsa. Nekaj ostankov se je nabralo okoli Zemlje in se kmalu zlepilo v 3.400 kilometrov široko Luno. Na to kažejo analize izotopov in modeli nastanka na njihovi podlagi.

Video: Odkritje OR₁₀ s pomočjo Keplerja