Pritlikavi planeti Sončnega sistema so skrivnostni, temni in težko dosegljivi. Z izjemno Cerere, pravzaprav največjega asteroida med Marsom in Jupitrom, so vsi v oddaljenem Kuiperjevem pasu, torej za orbito zadnjega (znanega) planeta Neptuna.

Majhni so (vsaj v primerjavi s planeti) in hladni, s temperaturami, ki padejo pod minus 200 stopinj Celzija. Sonce s tamkajšnjega vidika le še šibko brli, zato jih je zelo težko najti. Večino so jih odkrili v preteklem desetletju. Pluton je dober primer, saj je bil še pred nekaj leti znan le kot svetlobna packa.

V takšnih razmerah jih je, ko so že enkrat odkriti, še težje opazovati in iz meritev ugotoviti njihove lastnosti. Kakšne barve so, kakšna kemija tam poteka; imajo morda vodo (zamrznjeno) in atmosfero?

Spremenjena lestvica
Tudi tako očitne lastnosti, kot je velikost, je težko razbrati. Svetlobna packa je namreč lahko večji, a nekoliko manj svetel objekt; ali pa majhen, toda zato toliko bolj svetlobo odbijajoč. Astronomi so morajo pogosto pomagati z zahtevnimi tehnikami, da bi iz omejenih opazovanj prigrabili naslednjo ugotovitev. Najbolj sveža je poskrbela, da se je lestvica petih največjih pritlikavih planetov spremenila. Novico so sporočili z ameriške vesoljske agencije Nasa.

Na zdajšnje tretje mesto se je povzpel "revidirani" planetoid 2007 OR₁₀. Ta uradno sicer ni pritlikavi planet, saj mu Mednarodna astronomska zveza tega statusa še ni podelila. Nova ocena velikosti znaša 1.535 kilometrov, poprej pa je znašala 1.280 kilometrov. Znanstveni članek o tem je objavljen v reviji The Astronomical Journal.

Revidirana velikost z drugega zornega kota: 2007 OR₁₀ je za okoli 100 kilometrov večji od Makemake, za tretjino manjši od Plutona ter za več kot polovico od Meseca. Še en pritlikav planet, Haumea, sicer po premeru načeloma prekaša 2007 OR₁₀. Toda Haumea je zelo jajčasto, podolgovato telo, zato njegov povprečni premer znaša precej manj.

Upokojeni in iz pokoja vrnjeni
Kako pa je prišlo do 250-kilometrske spremembe? V poprejšnjih opazovanjih jim ni uspelo določiti, kako hitro se planetoid vrti okoli svoje osi; ta podatek pa je pomemben pri računanju, koliko svetlobe se odbija z njegovega površja. To pa je potrebno pri določanju, ali gre za malo, toda svetlo piko; ali pa za veliko, toda svetlobo slabo odbijajoče telo.

Pri novi raziskavi so znanstveniki skupaj dali merjenja dveh različnih vesoljskih teleskopov, Nasinega Keplerja oz. K2 (ki je prejšnji teden poskrbel za zgodovinski paket 1.284 potrjenih eksoplanetov), ter Esinega upokojenega Herschela.
Dan je zelo dolg
K2 je v svežih opazovanjih poskrbel za podatek o rotaciji. 2007 OR₁₀ se okoli osi obrne enkrat na 45 ur, torej skoraj dvakrat več kot Zemlja in je s tem eden najpočasneje vrtečih se nebesnih teles Osončja. S tem dodatkom so stari Herschelovi podatki dovolili precej več izpeljav. 2007 OR₁₀ spada med najtemnejša telesa Sončnega sistema, kar je nenavadno, saj so preostali pritlikavci dokaj svetli. Je temno rdeče barve in nekoliko masivnejši, kot so domnevali do zdaj.

"Podatek, da je 2007 OR₁₀ obsežnejši, veča tudi možnost, da je prekrit z lahko hlapljivim ledom metana, ogljikovega monoksida in dušika. Slednje bi manjši objekt z manjšo gravitacijo hitro izgubil v vesolje," je dejal András Pál z Observatorija Konkoly iz Budimpešte, vodja raziskave. "Vznemirljivo je pripraskati takšne detajle o oddaljenem svetu - še posebej zato, ker ima izjemno temno in rdečkasto površje v primerjavi z velikostjo," je dodal.

2007 OR₁₀ se je trenutno od Sonca oddaljen dvakrat bolj kot Pluton; kar je primerljivo s 60 razdaljami med Zemljo in Soncem.

Bliža se čas za poimenovanje
Imena transneptunskih objektov navadno odražajo njihove lastnosti. V preteklosti so bile dokaj neznane. Zdaj, ko prihajajo na dan, se bliža tudi čas, ko bo 2007 OR₁₀ dobil lastno ime. Leta 2007 so ga odkrili astronomi Meg Schwamb, Mike Brown and David Rabinowitz, in ti bodo imeli nadzor nad poimenovanjem.

Video: Ujel ga je Kepler