Cerera, največji asteroid in obenem pritlikavi planet, vse bolj obeta. Nasina sonda Dawn je na njem našla organske molekule, ogljikove spojine, ki so temelj nam znanih oblik življenja. In kot kaže, so tam doma. Sodeč po raziskavi, objavljeni v reviji Science, jih niso dostavili kometi ali drugi asteroidi, temveč so nastale znotraj Cerere.

Ti elementi so sicer nujen, a ne zadosten pogoj za razvoj življenja. Cerera bi potrebovala vsaj še dva: vodo kot prenosnika spojin in energijo. Bogastvo vode v Cereri se skozi čas zgolj potrjuje, nihče pa ne ve, kako je s toplotno energijo. Če je je tam dovolj – in lahko bi je bilo zaradi ohranjanja toplote v notranjosti od nastanka naprej – potem se okno možnosti odpre.
"Cerera se je pridružila Marsu in nekaj lunam plinskih velikanov na seznamu tistih lokacij Osončja, kjer morda življenje poteka prav zdaj," je prav tako v Science, le v ločenem analitičnem članku, zapisal planetarni znanstvenik Michael Küppers.

Kaj točno so našli
Sonda Dawn (Zora) okoli Cerere kroži na oddaljenosti nekaj tisoč kilometrov. Kaj je na površju in pod njem, preverja s pomočjo instrumentov, ki lovijo elektromagnetno valovanje Cerere in v njem brskajo za značilnimi "podpisi" kemičnih elementov. Organske spojine so našli s pomočjo spektrometra (lomilca svetlobe) VIR. "To je prva nedvoumna najdba organskih molekul, ki jo je naredila sonda iz orbite znotraj asteroidnega pasu," je komentirala prva avtorica Cristina De Sanctis z italijanskega Nacionalnega instituta za astrofiziko (INAF).
Večina spojin je najdenih na okoli tisoč kvadratnih kilometrov veliki zaplati severne poloble. Še posebej so posejane po dnu kraterja Ernutet in po njegovi južni okolici, pa tudi v 400 kilometrov oddaljenem kraterju Inamahari, piše v Nasinem sporočilu za javnost. Zakaj ravno tam, ni popolnoma jasno in s tem vprašanjem se bodo še ukvarjali.

Meritve sonde Dawn niso dovolj natančne, da bi lahko z gotovostjo identificirali te spojine. Raziskovalna skupina po poročanju Space.com domneva, da bi lahko šlo za naravni bitumen (asfaltit).
,
Voda in toplota, domača dejavnika
Sodeč po znanstvenem članku so spojine verjetno domačega izvora. O tem raziskovalci sklepajo posredno. Na Cereri so namreč prej našli snovi, ki nastajajo ob vodi in v vročini; kar možnosti, da so tudi novonajdene organske molekule nastale v tem okolju, poveča. Do zdaj so na Cereri našli še marsikaj obetavnega: hidrirane minerale, npr. amonijakovo glino, torej mešanico mineralov in vode; karbonate, vodni led itd.
Na vodni izvor kažejo tudi natrijev karbonat in druge soli, ki so jih našli v nenavadnih bleščečih lisah na površju. Še več, sodeč po tej raziskavi so na površje soli privrele ravno ob izbruhih vroče vode. Da iz tega planetoida nekaj bruha, je že pred leti pokazal Esin teleskop Herschel, ki je zaznal izmet kar 21,6 tone vodne pare na uro. Mogoče je, da so izvor kriovulkani, kot je denimo 5-kilometrska gora Ahuna Mons.

Kdo nas je prinesel na Zemljo
Sveže odkritje je po besedah Julie Castillo-Rogez, Nasine znanstvenice na JPL-ju, košček večje sestavljanke v iskanju odgovora na vprašanje, od kod organske spojine in voda na Zemlji.
Raziskava govori v korist tezi, da so ta material (in s tem zelo posredno tudi nas, ljudi) na Zemljo prinesli asteroidi v obdobju velikega bombardiranja, časa malo po nastanku planetov. Cerera je sama največji asteroid v Osončju. Še pred kakšnim letom ali dvema je poglavitna hipoteza kot poglavitne prinašalce izpostavljala komete, a misija Rosetta jih je izključila (vsaj tiste iz družine jupitrovcev).

Tretjina mase voda
Prisotnost velikih količin sladke vode v Cereri – celo več kot na Zemlji – potrjujejo lanske meritve težnostnega vpliva. Dawn je med kroženjem ves čas zaznaval lahne razlike v gravitacijski privlačnosti. Natančneje, pospeški in zaviranja, ki jih je Cerera povzročala sondi, so se poznali kot Dopplerjev učinek na signalu, ki ga Dawn pošilja domov. Tako so ugotovili, da približno tretjino mase planetoida predstavlja voda in da je ta – naj bo led ali voda ali led z žepi tekoče vode – v eni sami, globalni plasti, ki leži na trdnem, kamnitem jedru. Na površju ga ni, saj je prekrit z zadostno plastjo gline in drugih mineralov. Izjeme so območja v določenih kraterjih, ki so v stalni senci, trajajoči milijarde let. Tam se najdejo zaplate prastarega vodnega ledu.

Pred koncem desetletne dogodivščine
Dawn se po notranjem Osončju potika že od leta 2007. Pred Cerero je obiskal drugi največji asteroid, Vesto. Sonda je znana po prvem obisku pritlikavega planeta v zgodovini (Pluton ni bil prvi) in kot edina sonda, ki je orbitirala dve nebesni telesi. Upokojiti bi se moral lani poleti, a se to ni zgodilo - le primarno misijo so uradno končali. Ekipa sonde jo je hotela poslati v orbito še tretjega asteroida, saj je v napravi ostalo zadostno prgišče potisnih kemikalij, a se je Nasa naposled odločila, da mora Dawn do zadnje potrošene kapljice ostati pri Cereri.

Ta trenutek se Zora podi po eliptični orbiti, ki jo nosi med 7.500 in 9.300 kilometri oddaljenosti. Čez nekaj dni (23. februarja) se bo povzpela na 20.000 kilometrov, kar je podobno nadmorski višini satelitov GPS. Nekoč letos bo v orbiti tudi za "vedno" obvisela in s tem končala desetletno dogodivščino. Dawn spada med najzanimivejše letošnje vesoljske misije.
Drugi kandidati
Za najverjetnejša kraja Osončja, kjer bi morda lahko vladale do življenja prijazne razmere, veljata Jupitrova luna Evropa in Saturnova luna Enkelad. Za Evropo Nasa in Esa že pripravljata raziskovalne misije.
Podledne oceane, s kakršnima se ponašata omenjeni luni, bi najbrž lahko našli še v številnih drugih telesih, denimo v lunah Dioni in Ganimedu, pa tudi znotraj Plutona. Na najdbo kakšnih mikrobov (ali njih ostankov) še vedno upajo pri raziskovanju Marsa, še posebej po odkritju hudournikov tekoče vode na rdečem planetu.

Video: Prelet čez del Cerere