Lovec na komete, Esina sonda Rosetta, je končal dvanajstletno misijo. S hitrostjo 60 centimetrov na sekundo se je spustil na komet, po Osončju potujoč s hitrostjo več kot 50.000 kilometrov na uro. In ugasnil.
V svojih zadnjih trenutkih je Rosetta opravila dragocene znanstvene meritve, kakršnih ne bo več še dolgo in ki bodo morda dale košček odgovora na vprašanje, kako je Osončje sploh nastalo.

Fotografije še prihajajo zaradi 40-minutnega zamika v komunikaciji in procesiranja v operacijskem središču misije v Darmstadtu. Zadnja je bila posneta zgolj 51 metrov nad tlemi.
Sonda se je po Twitterju "poslovila" tudi v slovenščini:

Rosetta je spust proti tlom kometa začela že v četrtek zvečer ob 22.48 po našem času. Na oddaljenosti 19 kilometrov od repatice je za tri minute pognala svoje potisnike na kemikalijo hidrazin in se preusmerila navzdol. Danes okoli 10.00 zjutraj so prek Nasine 70-metrske antene DSN poslali še zadnje popravki smeri. Pristanek se je dejansko zgodil ob 12.38 po našem času, in ker signal do Zemlje potuje 40 minut, je zadnja potrditev na Zemljo prišla ob 13. uri in 18 minut. Takrat je Rosetta za vedno ugasnila.
Nikoli ne bomo vedeli, ali je dejansko ostala na mestu pristanka ali pa se je morda odbila, pa pristala nekje drugje ali pa celo odtavala nazaj v vesolje.
Prvi mož misije Matt Taylor je odhod primerjal z rockovkso skupino. Nekateri slavni izvajalci iz 60. in 70. let še vedno nastopajo, čeprav fizično niso več zmožni visokokakovostnega izvajanja: pevec komajda cvili, bobnar ima artritis ... Rosetta ni taka. Odhaja na vrhuncu slave in zmožnosti. Lahko bi delovala dlje.
Skupno je pri izdelavi in delovanju sodelovalo 96 gospodarskih in akademskih subjektov iz 60 držav.
Drugi pristanek
Rosetta je okoli repatice 67P/Čurjumov-Gerasimenko krožila dobri dve leti. Znana je tudi kot asistentka pri prvem kometnem pristanku, saj je leta 2014 nanj odvrgla malega robota Philae. Kaj takega ni uspelo še nikomur prej, zato se je dosežek v zgodovino zapisal kot neke vrste "Apollov trenutek" evropskih generacij. Philae je že zdavnaj ugasnil, Rosetta pa je v preteklih dveh letih opravila celo pot okoli Sonca. Zdaj se je vrnila na "kraj zločina" (no, približno), kjer je misijo v velikem slogu končala tudi sama.
Že prvi pristanek sonde Philae je bil korak v neznano - v do zdaj nikoli doseženo - in z opremo, razvito zgolj za ta primer. In ki je tedaj skoraj popolnoma zatajila. Kljub temu je Rosetta takrat uspešno odvrgla mali, metrski laboratorij Philae na površje repatice, kar 50-odstotni možnosti neuspeha navkljub. Zdaj pa je morala sama ponoviti isto, z opremo, ki ni razvita za ta namen. Rosetta je satelit, ki se je po sili razmer spremenil v pristajalnik.

Arheološki ostanki
Kometi so skupki skal, prahu in zaledenele vode. So arheološki ostanki praosončja, tisti material, ki se mu v protoplanetarnem disku ni uspelo zlepiti v večja telesa in nazadnje planete. Najstarejši med njimi štejejo 4,5 milijarde let, nekateri so ves ta čas preživeli skoraj popolnoma nespremenjeni (zaledeneli v oddaljenem Oortovem oblaku) in so posledično bogat vir informacij o tem zgodovinskem obdobju.
Na poti proti razpadu kometa
Če ju prašnati gejziri ne bodo odposlali s površja, bo trojica - 67P, Rosetta in Philae - naslednjič v bližini Zemlje leta 2021. Morda pa bo vse skupaj prej razpadlo. V kometu namreč nastaja velika razpoka, ki nakazuje prelom vsaj na dva dela, če ne že celokupnega razpada, tako kot je pred kratkim razpadel 332P/Ikeja-Murakami. Njegovo drobljenje je na fotografije ujel vesoljski teleskop Hubble.
Na sondi je kovinska plošča z napisi v tisoč jezikih, če bi jo kdaj našli Nezemljani, pa tudi simbolične, povezovalne vrednosti, navajajo na Esi.

Znanost do zadnjega trenutka
Napeto in dogajanja polno je bilo do zadnjega trenutka. Sonda je ves čas spusta izvajala meritve z instrumenti in fotografirala. Večja kot je bližina, kakovostnejše so meritve in natančnejši so posnetki, zato je to najboljši material celotne misije. Vse, kar je v zadnjih urah napaberkovala, je v živo in nemudoma poslala nazaj, saj po pristanku komunikacija z Zemljo ni bila več mogoča.
Posebno pozornost so morali nameniti dilemi, katere instrumente in koliko jih sploh lahko uporabijo. Tako daleč od Sonca je svetloba že razmeroma šibka in iz panelov izvabi le omejeno količino električne energije, ki je ne morejo uporabiti vse naprave naenkrat. Pa tudi brezžični prenos podatkov domov ni ravno širokopasovna povezava. Skupno naj bi jih zadnji dan zbrala za 196 MB. To bo treba še potrditi.

Med bruhajoče kotanje
Celoten postopek je bil za sondo nevaren. Spustila se je na območje delujočih globeli, iz katerih komet bruha pline in koščke materiala. Ti bi lahko sondo odpihnili, preusmerili drugam ali celo uničili pred pristankom. Z nekaj ducat metrov dolgimi paneli sončnih celic, ki bi lahko odigrali neželeno vlogo jader, Rosetta nikoli ni bila ravno prilagojena za spust.

Med stometrske bruhajoče kotanje
Izbrano območje pristanka je na nasprotni strani glave kometa od mesta pristanka Philae ( kot vidno na fotografijah desno). Imenuje se Ma’at in je veliko 700 krat 500 metrov. Prestreljeno je z več jamami, širokimi od 50 do 100 metrov, od koder komet bruha curke, zraven pa ustvarja dolg in znan rep (zato slovensko ime repatica). Sonda je torej šla v levji brlog in ni nujno, da je tla dosegla. Možno je tudi, da jo je trk s tlemi povsem uničil.

Kurja koža in praopeke Osončja
Območje je privlačno iz znanstvenih razlogov. Prav na stenah teh kotanj so že leta 2014 opazili nenavaden vzorec, ki so ga poimenovali "kurja koža". Pobočja so marogasta. Vtis dajejo, da so (in s tem tudi cel komet) zgrajena iz manjših, trimetrskih "opek". Te naj bi bile standarden gradbeni material Osončja. Iz teh domnevno prvinskih kroglic naj bi se zlepilo vse, kar večjega obstaja na tem koncu Galaksije.

Rosetta naj bi pristala pri 130-metrski globeli Deir el-Medina, poimenovani po staroegipčanskem mestu, kjer je prav tako velika jama. In kakor so arheologi kopajoč po tej jami izvedeli marsikaj o življenju antičnih ljudi, tako nameravajo astrofiziki skozi Deir el-Medina preveriti, ali hipoteza o praopekah Osončja drži. Zakaj pa ne naravnost noter? Ker je v njih tema, Rosetta pa se zanaša na sončne celice. Pa tudi komunikacija z Zemljo bi bila precej težavna, pojasnjujejo na Esi.

Zapleten mušičji let
Tudi zadnjih nekaj dni je bilo za Esine inženirje napornih. Razlog je zapleteno usmerjanje sonde okoli repatice. Rosetta večino dveh let ni krožila po krožnici ali elipsi tako kot sateliti okoli Zemlje. Bolj je bila podobna mušici sredi roja, ki šviga levo desno, ali pa drsalcu, ki se poganja naokoli, le da vlogo drsalk igrajo kemični potisniki. Težnost osrednjega objekta je namreč dokaj šibka in je Rosetto komaj ujela v pravo orbito.

Dokler je lovka na komete švigala naokoli pri desetinah ali celo stotinah kilometrov oddaljenosti, početje še ni bilo tako hudo zapleteno. A bolj ko se je približevala mrzli kepi, več je bilo težav. In res, zadnjih sedem dni so inženirji sondo pognali do prej nezaznanih bližin - le nekaj kilometrov. Tam Rosetta je že precej "čutila" težnost, kar ne bi bila težava, če bi bil komet lepe, pravilne oblike. Namesto tega spominja na kopalno račko, zato je tudi veliko "nepravilnosti" - ponekod je težnost repatice precej močnejša, drugod šibkejša. Inženirji v Darmstadtu so morali dežurati skoraj 24 ur na dan, da so sproti popravljali nepričakovane preusmeritve zaradi vrtečega se kometa.

Že na začetku septembra je "nepravilnost" Rosetto preusmerila za osem stopinj, kar ni nič hudega, če greste z GPS-om do sosednje kavarne, v vesolju pa je lahko katastrofalno. "Precej se mučimo. Še nikoli nismo bili tako blizu kometu in gravitacijskega polja sploh ne poznamo," je v Rosettinem blogu navajan Sylvain Lodiot, vodja operacij vesoljskega plovila.

Fotografija, na kateri so nazadnje našli zadnje počivališče Philae, je primer preusmeritve. Laboratorij bi moral biti na sredini posnetka, v praksi pa je končal v zgornjem desnem kotu.
Nevarnejše oblete zadnjih dni so izvajali ravno zato, da se o nenavadnostih naučijo kaj več in so se tako bolje pripravili za zadnji dan misije.

Konec bo zares konec
To je zares zadnji dan. Rosetta bi lahko delovala še precej časa, toda na Esi so se odločili, da je čas za slovo. Prvič zato, ker na tleh repatice antena ni več usmerjena proti Zemlji, zato je komunikacija fizično skoraj nemogoča. Za nameček so napravo ugasnili in nevtralizirali. "Ne morem verjeti, da je 12 let in pol Rosettine odisejade pri koncu," je izjavil Taylor.

Razlog za konec misije je pomanjkanje električne energije. Sonda je trenutno od Sonca oddaljena več kot 570 milijonov kilometrov in vsak dan se razdalja poveča za dober milijon kilometrov. To pomeni, da paneli sončnih celic proizvajajo vse manj elektrike - vsak dan za štiri vate manj. Konec avgusta je produkcija znašala 936 vatov in za delovanje instrumentov je ostane bore malo. Esa bi lahko Rosetto poslala v hibernacijo, kot jo je med dolgim potovanjem do cilja, a obstaja možnost, da se po njej ne bi več zbudila, pa tudi instrumenti so že precej iztrošeni. Med hibernacijo bi lahko zaloge hidrazina zamrznile. Nima smisla, so se odločili na agenciji. V soboto bo večina ekipe že delala na drugih misijah, ki obetajo več.

Daleč s pomočjo Sonca
Rosetta bo koristna tudi za prihodnost. Prav za to misijo so razvili posebno tehnologijo za sončne celice, imenovano LLTC, ki omogoča dovolj učinkovito proizvodnjo električne energije tudi zelo daleč od Sonca, navajajo na Esi. Natančneje, več kot 800 milijonov kilometrov stran, kjer je stopnja Sončevega sevanja le na štirih odstotkih tega, kar prejema Zemlja. Tehnologija je torej učinkovita tudi za obisk Jupitra. Rosetta je do lani tudi imela rekord, kako daleč v Osončje je pripotovala katera koli naprava, ki za napajanje uporablja sončne celice. Pred kratkim je ta rekord podrla Nasina sonda Juno, ki je opremljena s podobnimi paneli, velikimi kar za košarkarsko igrišče. Razvoj kaže, da bodo sončni paneli vse bolj oprijemljiva alternativa za potovanja po Osončju, sploh v kombinaciji z visokoučinkovitimi ionskimi motorji. Esa električen pogon načrtuje za svojo misijo na Juptrovo luno Evropo, obetavno za morebitno življenje. A za dolgoprogaše, kot sta denimo Voyagerja ter New Horizons, za zdaj ni druge možnosti kot generatorij na plutonij.
Zapleteno potovanje
Rosetta se je na pot odpravila, ko smo na Zemlji začeli pošiljati prvo e-pošto z Gmailom - leta 2004. Do cilja ni švignila v ravni črti, temveč je bilo potovanje precej zapleteno. Večkrat se je zavihtela okoli Zemlje in Marsa, da bi njuno gravitacijo izkoristila za pospešek. Zadnji dve leti potovanja, ki je v celoti ponazorjeno v videu na dnu novice, je Esa energijo hranila s tem, da je sondo poslala v hibernacijo. Januarja 2014 se je prebudila in se z raketami usmerila neposredno k tarči. Komet je ujela leta 2014 nekje med orbitama Jupitra in Marsa.

Esa pionir pri kometih
Evropska vesoljska agencija se sicer lahko pohvali s precej uspešno in pionirsko zgodovino raziskovanja kometov. Že leta 1986 se je sonda Giotto na le 600 kilometrov približala Halleyjevemu kometu in dokazala, da so kometi polni organskih snovi. Ista sonda je šest let pozneje vajo ponovila s kometom Grigg - Skjellerup in analizirala njegovo jedro. Nasa je prvo odmevno tovrstno misijo, Deep Space 1, odposlala leta 2001, pet let pozneje pa je osupnila z Deep Impactom. Po tej misiji so se zgledovali na Esi: tudi Deep Impact je bil dvodelen, sonda se je kometu približala, nato pa vanj izstrelila masiven kos bakra in opazovala, kaj je odletelo v vesolje.

Ime iz starega Egipta
Naziv Rosetta izhaja iz istoimenskega bazaltnega kamna, ki so ga našli leta 1799 v egiptovskem mestu Rašid oz. Rosetta. Na njem so našli zapis v treh jezikih, grščini in dveh oblikah staroegipčanskega jezika, in tako razvozlali stare hieroglife. Tako kot so s pomočjo kamna zgodovinarji nazadnje lahko vpogledali v izgubljeno civilizacijo starega Egipta, tako so znanstveniki s pomočjo Rosette in njenega kometa lahko izbrskali del naše, osončne zgodovine. Philae je ime obeliska na istem otoku, ki je tudi vseboval napis v dveh jezikih in dodatno pripomogel k razvozlanju hieroglifov.

Na poti še en skakljač
Institut DLR, ki je skrbel za Philae, ima trenutno še eno podobno železo v ognju. To je sonda odbijalka MASCOT. Je na japonski Hajabusi 2 in je na poti proti asteroidu 162173 Ryugu. Hajabusa 2 bo krožila okoli asteroida in pri tem na površje odvrgla MASCOT, tako kot je Rosetta storila s Philae. Le da je MASCOT dejansko načrtovan tako, da se bo odbijal od površja in skakljal naokoli, s čimer bo meritve izvajal na številnih lokacijah.
Video 1: Prispevek TV Slovenija

Video 3: Poslednje stezice

Video 4: Zapletenost orbit skozi leta

Video 5: Računanje te poti najbrž ni bilo enostavno