Nasina Nova obzorja po lanskem obletu Plutona nadaljujejo pot skozi Kuiperjev pas, dom ledenih teles, ki obkroža osrednjo planetarni del Osončja - začne se po orbiti Neptuna in konča nekje tri milijarde kilometrov pozneje. To območje je še vedno zelo skrivnostno, saj ga je z zemeljskimi teleskopi zelo težko opazovati. Do zdaj so tam odkrili nekaj tisoč planetoidov, torej nebesnih teles, ki so manjše od planetov, medtem ko v ekipi za sondo New Horizons predvidevajo, da jih je najmanj nekaj sto tisoč.

Med njimi so tudi skoraj vsi pritlikavi planeti, kar jih poznamo. Večinoma o njih vemo le nekaj osnovnih značilnosti, pa še to z ne preveč visoko stopnjo zanesljivosti, kot je le pred nekaj dnevi pokazala revizija premera največjega še nepoimenovanega objekta v Osončju, 2007 OR₁₀. Zgolj za podatek, kako hitro se vrti in kako velik je ta rdeči svet, so morali združiti opazovanja dveh zelo zmogljivih vesoljskih teleskopov, Keplerja in Herschela, in jih več kot leto dni analizirati.

145-kilometrska gmota
Sonda New Horizons pa je zdaj tam, na kraju samem, in je že začela opazovati drugi objekt Kuiperjevega pasu (OKP). Prvi je namreč Pluton s svojimi lunami, saj je tudi ta v Kuiperjevem pasu. Sveže opazovani OKP je sicer prvič v kamero ujela decembra lani z razdalje 280 milijonov kilometrov, kar je nekoliko več od razdalje med Soncem in Marsom. Zdaj pa se je sonda približala na 111 milijonov kilometrov, bolj podobno razmiku med Soncem in Venero, in začela prve prave znanstvene meritve, so sporočili z Nase.
"Vse to je vznemirljivo, ker raziskujemo nova območja in vidimo stvari, ki jih ni še nikoli nihče poprej," je izjavil John Spencer, znanstvenik na misiji.

Tarča je prastari objekt z nazivom 1994 JR₁.
Z analizo, kako se svetloba z njegove površine odbija skozi čas, so določili hitrost vrtenja okoli svoje osi. Dan na 1994 JR₁ znaša 5,4 zemeljske ure. "To je zelo hitro za OKP," je komentiral Spencer. Za primerjavo: prej omenjeni 2007 OR₁₀ se okoli osi obrne enkrat na 45 ur.

S kombinacijo lanskih in tokratnih meritev so točneje določili njegov položaj, in sicer na okoli 1.000 kilometrov veliko območje, kar je najbolj natančno za kateri koli OKP. S tem so tudi kot napačno ovrgli teorijo iz leta 2012, da je 1994 JR₁ celo Plutonova občasna luna.

NH bo na poti skozi Kuiperjev pas predvidoma s takšne ali drugačne razdalje opazoval še okoli 20 planetoidov.

Na novega leta dan
Najbližji oblet se bo zgodil 1. januarja 2019, ko se bo NH planetoidu 2014 MU₆₉ približal na borih 3.000 kilometrov. Na Nasi temu pravijo ultrabližnji oblet. Za primerjavo: Pluton je obletel pri 12.430 kilometrih.
2014 MU69 je po do zdaj znanih podatkih velik okoli 45 kilometrov. Je torej desetkrat večji od repatice 67P/Čurjumov-Gerasimenko, ki ga spremlja Esina sonda Rosetta, in vsebuje 1000-krat več mase. Prekril bi torej celotno Vipavsko dolino in obenem molel desetine kilometrov v zrak.

A v primerjavi s Plutonom je majhen. Ima le kak odstotek njegove velikosti in le okoli eno desettisočino Plutonove mase, primerljiv z luno Niks. Na Nasi menijo, da bi 2014 MU₆₉ lahko bil eden izmed pragradnikov, opeka, ki se je v desettisočih zložila skupaj, da je lahko nastal prej omenjeni pritlikavi planet.

1994 JR₁ sicer ni najbolj (trenutno) oddaljen znan objekt Osončja. Titula pripada objektu V774104 pri 103 astronomskih enotah.
Desetletno popotovanje
New Horizons je bil v vesolje izstreljen leta 2006, Pluton je dosegel desetletje pozneje. Trenutno potuje s hitrostjo 51.900 kilometrov na uro in je od Sonca oddaljen 5,2 milijarde kilometrov. Nekje na sredini naslednjega desetletja naj bi mu začelo zmanjkovati električne energije, ki jo pridobiva s pomočjo razpada radioaktivnega plutonija. Na Nasi upajo, da jim bo delovanje uspelo ohraniti še precej dlje s pomočjo ugašanja nekaterih instrumentov. Okoli leta 2040 se bo od Sonca oddaljil okoli 100 astronomskih enot, kar pa še ne bo dovolj za aktivni prestop v medzvezdni medij, ki se, sodeč po meritvah Voyagerja 1, začne po 120 astronomskih enotah. Ta sonda bo sicer ugasnila še pred letom 2030.