Plutonova zakladnica se je kot napovedano odprla pred tremi tedni in se kar noče izprazniti. Ekipa za sondo New Horizons vsak petek odvije nov zavoj, omogoči nov vpogled v ogromno bazo podatkov, zbranih okoli zgodovinskega junijskega dne. Prejšnja je znanstvenike, navajamo Naso, z meglicami in prostranstvi somraka osupnila. Glede na videno jih najnovejša najbrž ni nič manj.

Ogromna, celostna podoba v barvah
Osrednje delo je celostna podoba tega pritlikavega planeta, ki ni le večja od vseh dozdajšnjih, temveč po vseh standardih supervelika in omogoča povečavo poljubnega področja do dobrega kilometra velikih podrobnosti. Poleg tega je barvna. Na osnovno, črno-belo podobo, so dodali podatke treh barvnih filtrov (za svetlobo blizu infrardeče, rdečo in modro).

"Izdelava fotografije mi je požrla precejšen del tedna," se je na Twitterju pridušal Alex Parker, član ekipe za sondo. Rezultat je kar 67,5 megabajta velika podoba z ločljivostjo 8.000 x 8.000 pik. V dostopnejši inačici je objavljena kot naslovna tega članka, polna (PNG) različica pa je tukaj.
Vsekakor dokazuje, da je Pluton nebesno telo precej raznolikih barv: od bledomodre, rumene, oranžne, temnordeče vse do črnin in belin. Veliko je zelo različnih tipov terena, ki vsak nosi svojo zapleteno geologijo in zgodovino; nekaj, kar bodo morali znanstveniki še razvozlati. In kot je v šali dodal Parker: "Pretežni del Plutona spominja na kolaček rdečega žameta, zapacanega s sirnim namazom."

S pomočjo teh visokoločljivostnih podob so lahko ustvarili tudi prvi pravi zemljevid Plutona oziroma - če odmislimo geocentrizem - plutovid. V polni ločljivosti je dostopen na tej povezavi (5,43 MB).

Poudariti je treba, da so nekatere barve tukaj poudarjene (iz znanstvenih razlogov) in zato Pluton ni popolnoma tak, kot bi ga videlo človeško oko.

Kačja koža
Med raznolikimi pojavi so tokrat na Nasi poudarili dolge zaplate, ki spominjajo na kožo kače (v galeriji desno). "Ta edinstvena in begajoča pokrajina se razteza prek stotin kilometrov," je razlagal geolog pri NH-ju, William McKinnon. "Bolj kot na običajne geološke pojave spominja na zmajeve luske ali drevesno lubje. Morda je nastala kot kombinacija notranje tektonike in šibke sončne svetlobe, ki poganja izhlapevanje ledu. Ne vemo. Mislim, da bomo ta oreh trli še dolgo," je dodal.

Na površju je najti tudi pojave, ki spominjajo na sipine (kako jih lahko tako redka atmosfera sploh ustvarja), ledenike, staro obalo vse manjšega ledenega jezera; ter razlomljene kopice ledenih gorovij z zelo strmimi pobočji in pečinami.

Fotografija, ki prikazuje detajl ravnice Sputnik (tretja desno), je še najnatančnejša od vseh do zdaj oddanih, saj prikazuje elemente, velike le 270 metrov. Kar se je še do pred kratkim zdela kot gladka pokrajina, razdeljena v nenavadne, a velike geometrijske like; se zdaj v resnici kaže kot s porami prestreljena. Sputnik je poln lukenj, slemen in reber, pravijo na agenciji.

Zemljevid metana
Nazaj so prispeli nekateri podatki s spektrometrov, denimo zemljevid nahajališč (zamrznjenega) metana. Z njega je razvidno, da je metanov led še posebej gosto prisoten na prej omenjenih ledenih ravnicah Sputnika, na starejših območjih, kot je Ktulu, pa ga tako rekoč ni razen na nekaterih osamljenih grebenih in robovih kraterjev. Razporeditev je vse prej kot preprosta. Za zdaj kaže, da ga je več na svetlejših področjih, kar privede do klasične zagate kokoši in jajca. Se metan nabira na svetlih področjih zato, ker se tam lažje kondenzira; ali pa morda s kondenzacijo svetli te zaplate?

Vsekakor je za telo, ki je od Sonca oddaljeno pet milijard kilometrov in se ponaša s temperaturami okoli -235 stopinj Celzija, izjemno dejavno. "S pravkar prejetimi slikami in zemljevidi smo obrnili novo stran študij Plutona. Zdaj planet preučujemo pri zelo visoki ločljivosti in v barvah," je komentiral prvi mož misije, Alan Stern. "Želim si, da bi bil odkritelj Plutona, Clyde Tombaugh, še živ in videl vse to," je dodal.

Kaj pa druga stran
Poudariti je treba, da so vsi pričujoči posnetki le z ene strani Plutona. Kaj je na drugi, bo morala povedati kakšna druga sonda, ki je sicer ni na vidiku. Za prihodnja desetletja se bo treba zadovoljiti le s tem posnetkom.

Novim odkritjem naproti
Sonda je zdaj od Plutona oddaljena 87 milijonov kilometrov, od Zemlje pa pet milijard in 26 milijonov kilometrov. S hitrostjo 52.000 kilometrov na uro (relativno na Sonce) je že na poti k naslednji tarči, temačnemu objektu Kuiperjevega pasu, ki nosi začasno ime 2014 MU₆₉.
Video: Simulirani prelet čez Pluton