Obrisi Kuiperjevega pasu, območja mrgolečih ledenih teles takoj za orbito zadnjega znanega planeta Neptuna, počasi postajajo vse izrazitejši. Sprva le namišljeni pas, ki naj bi v teoriji vseboval blizu sto tisoč kamnov različnih velikosti, je do danes dobil več kot tisoč potrjenih "prebivalcev" in dodatne redno odkrivajo. Početje ni enostavno, saj se to področje razteza med 5 milijard in 7,5 milijarde kilometrov stran od Sonca. Svetloba je tam zelo šibka, še precej šibkejša se odbita od objektov Kuiperjevega pasu (OKP) vrne do Zemlje. Najbolj znan OKP je sicer Pluton.

"Ledeni svetovi izza Neptuna lahko marsikaj povedo o zgodovini Osončja, kako so nastali veliki planeti in kako so se odmaknili dlje stran od Sonca. Težava je v tem, da so prav boleče majhni in temni," je težavo ponazorila članica raziskovalne ekipe Michelle Bannister z Univerze v Victorii.

12 milijard kilometrov stran
Najnovejši član Kuiperjeve družine pa je od Plutona precej bolj oddaljen. Trenutno se skriva 12 milijard kilometrov stran, so sporočili s havajskega teleskopa Kanada-Francija-Havaji (CFH), odkriteljske naprave. Pri ocenjeni velikosti okoli 700 kilometrov je takoj pritegnil pozornost astronomov. "Vznemirljivo je, da smo našli dovolj velik svetel primerek za podrobnejše študije," je dodala Bannisterjeva.

To je 2015 RR₂₄₅. Kot nakazuje ime, so ga prvič na fotografijo ujeli lani, in sicer v sklopu mednarodnega projekta OSSOS, ki se ukvarja z analizo zunanjih delov Sončnega sistema. Na posnetku so ga človeške oči prvič prepoznale februarja letos. "Pojavila se je tam na zaslonu, ta lisa svetlobe, ki se je premikala tako počasi, da je morala biti od Sonca oddaljena vsaj dvakrat več kot Neptun."

Še brez statusa
2015 RR245 je glede na svoje (zdaj znane) lastnosti zelo verjetno pritlikavi planet. Poudarek je na verjetno. Če njegov premer res znaša 700 kilometrov, potem ima verjetno dovolj mase, da ga lastna težnost zgladi v kroglasto obliko. Pritlikavi planeti so namreč nebesna telesa planetarne mase in kroglaste oblike, od "pravih" planetov pa se razlikujejo po tem, da svoje krožnice niso očistili drugega drobirja.

A ker meritve še niso dovolj zanesljive, bo vsaj z vidika mednarodne strokovne klasifikacije še nekaj časa ostal v kategoriji kandidatov. Mednarodna astronomska zveza (IAU) je na svoji spletni strani objavila odkritje in objekt uvrstila med planetoide.
Svetel in majhen, velik in temen?
Tudi na CFH-ju poudarjajo potrebo po dodatnih meritvah. "Ne moremo zanesljivo reči, da zares poznamo velikost RR₂₄₅," so zapisali. Predvsem bodo morali bolje spoznati, kakšno površje sploh ima ta skrivnostni svet. Izmerili so namreč svetlost te pike. To pa lahko pomeni, da je tam precej večji objekt, ki pa asfaltno slabo odbija svetlobo, ali pa zelo majhen, ki skoraj snežno odbija žarke (če se ponazori z ekstremi). Najbrž je tudi v resnici prekrit z eno obliko ledu ali snega, to se da sklepati po podatkih, ki jih je po obletu Plutona nazaj poslala sonda New Horizons. (Mimogrede, za radovedne, NH še vedno ni poslal vseh podatkov, početje bo trajalo še vsaj tri mesece, so sporočili z Nase. Od zgodovinskega dogodka mineva natanko leto dni.)

Podolgovata in dolga orbita
RR₂₄₅ je od Sonca trenutno oddaljen 80 astronomskih enot (AE). Orbita ga po dozdajšnjih izračunih ponese vse do 120 AE-jev stran. To je sicer še 15 AE-jev manj od trenutne oddaljenosti Nasine sonde Voyager 1. Objekt je zdaj na poti proti prisončju, Soncu najbližji točki orbite pri 34 AE-jih. Dosegel jo bo leta 2096. Eno njegovo leto (torej dokončanje ene orbite okoli Sonca) traja kar 700 zemeljskih let. Po taisti zelo elipsasti orbiti RR245 potuje vsaj zadnjih 100 milijonov let. Tudi te podatke bodo morali astronomi najbrž še popravljati, saj kratko opazovanje ne pove točno, od kod je RR245, kam je namenjen in kako se bo orbita v prihodnosti še dejansko spreminjala.

Vse to bo bolje znano v prihodnjih letih. V tem času bo imel tudi mednarodni projekt OSSOS, ki stoji za najdbo, pravico predlagati ime; IAU pa bo pretehtal, ali je primerno. Projektov osnovni cilj je sicer preučevati dvorišče Osončja in v njem poiskati sledi, ki bi lahko kaj povedale o njegovi oddaljeni zgodovini. "Naš podvig sicer ni načrtovan z mislimi na iskanje pritlikavih planetov, zato smo še toliko zadovoljnejši, da smo enega ujeli, in to takega s precej nenavadno orbito," je izjavil Brett Gladman, eden izmed petdeseterice znanstvenikov na OSSOS-u. Skupno so odkrili več kot 500 transneptunskih objektov in RR₂₄₅ je prvi (potencialni) pritlikavi planet med njimi.

Različne opazovalnice so do zdaj že odkrile vse pritlikave planete, ki so svetli kot RR₂₄₅ ali bolj. Sveža najdba je najbrž poslednja, dokler z obratovanjem ne začne naslednja, precej zmogljivejša generacija observatorijev, pišejo na CFH-ju in kot primer izpostavljajo LSST.
Z orbitami naj bi se igral velikan
Do takrat bo morda že znano, ali se tam zunaj res skriva hipotetični Planet devet. Njegov domnevni obstoj so letos naračunali ravno s pomočjo orbit pritlikavih planetov, ki so tako zamaknjene, kot bi se z njimi poigravala prisotnost potujoče krogle z maso desetih Zemelj. Taisti OSSOS ima v tem kontekstu - za obstoj devetega planeta - dobre in slabe novice.
Prvič, pred meseci je projekt našel še eno ledeno telo Kuiperjevega pasu, katerega orbita je zamaknjena skoraj točno tako, kot hipotetični scenarij obstoja nalaga. Drugič, pri projektu so izvedli večjo raziskavo s pomočjo računalniških simulacij razvoja orbit večine do zdaj znanih objektov Kuiperjevega pasu in ugotovili, da bi prisotnost dodatnega planeta najbrž prinesla precej drugačne razporeditve orbit, kot jo najdemo danes. A obenem poudarjajo, da je tudi ta simulacija daleč od dokončnega odgovora. Samo odkritje in določitev orbite pri veliki množici dodatnih OKP-jev bo lahko zanesljiveje razgrnila resnico.

Vsi oddaljeni z eno izjemo
Pritlikavi planeti Sončnega sistema so vsi za Neptunom. Izjema je le Cerera, pravzaprav največji asteroid v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Majhni so (vsaj v primerjavi s planeti) in hladni, s temperaturami, ki padejo pod minus 200 stopinj Celzija. Večino so jih odkrili v preteklem desetletju. Pluton je dober primer, saj je bil še pred nekaj leti znan le kot svetlobna packa; je tudi največji pritlikavi planet pri premeru 2.374 kilometrov. Za njim so še Erida, največji nepoimenovani svet Osončja z oznako 2007 OR₁₀, Haumea ter Makemake s sveže odkrito luno.

Večina uničena ali izvržena
Velika večina pritlikavih planetov iz časa zgodnjega Osončja naj bi doživela "kruto" usodo. Ko so planeti velikani migrirali na različne položaje, so spotoma ali uničili pritlikavce ali pa jih zalučali zunaj Osončja. RR₂₄₅ spada med redke preživele in je uvrščen na lestvico 10 največjih nepoimenovanih nebesnih teles Osončja. Sonda New Horizons je prejšnji mesec odkrila en primerek in je pravkar na poti k planetoidu 2014 MU₆₉. Trenutno najbolj oddaljen znani objekt je sicer V774104, ki je 103 AE-je stran. 2003 EL₆₁ pa je najhitrejše se vrteče telo Osončja.