Sončni sistem ima osem planetov. Zadnji med njimi je Neptun, ki je približno tri milijarde kilometrov stran; čeprav nekateri kot branik meje navajajo pritlikavi Pluton. To je najboljši približek resnice, s katerim lahko znanost danes pride na dan. Približek, ki se od 2014 naprej vse bolj maje. Tistega leta sta Scott Sheppard in Chadwick Trujillo preučila zelo oddaljeno skalo, ki se je čudno obnašala. Njeno nenavadnost sta pri najboljši volji in znanju pojasnila le takole: sončni sistem nima osem, temveč devet planetov. Tam nekje v temi se verjetno skriva "superzemlja" in s svojim privlakom mešetari po okolici.

Hoteli so dokazati nasprotno, ampak ...
Od tedaj do danes so v hipotezo Shepparda in Trujilla zagrizli številni drugi znanstveniki; večinoma z namenom, da jo izpodbijejo. Dogaja se nasprotno: tako sveže meritve kot preračunavanja znotraj modelov le nalagajo plast za plastjo in krepijo njene temelje. Da ne bo nesporazuma; Planeta devet do zdaj ni nihče našel in niti kako drugače trdno dokazal njegovega obstoja. A iz divje domneve je zadeva prerasla v delovno hipotezo in ne nazadnje se z naraščajočim kupom raziskav vse bolj levi v teorijo.

Prišli smo do točke, ko je sestav Osončja precej lažje pojasniti ob predpostavki, da Planet devet obstaja, kot da ga ni, so sporočili z Nasinega inštituta JPL. Vse več je planetoidov za orbito Neptuna, na katere je očitno "nekaj" vplivalo, in kot po naključju pojasnila kažejo v eno smer.
Petero ugank
Do zdaj se je nabralo skupno pet dokaznih področij. Tri so znana že od lanskega januarja, ko sta se astrofizika Konstantin Batigin in Mike Brown namenila dokazati, da je deveti planet le iluzija, in na veliko presenečenje prišla do nasprotnega sklepa. Dve sta novi in izhajata iz raziskav, izdanih to jesen. "Če odmislimo Planet devet, dobimo več zagat, kot jih rešimo. Naenkrat nastane pet ugank, za katere je treba najti pet različnih teorij," je izjavil Batigin.

Po vrsti: prva uganka je šest planetoidov v Kuiperjevem pasu, temnem in hladnem področju za orbito Neptuna. Njihove tirnice niso niti približno okrogle, temveč izrazito eliptične, podolgovate. Vse kažejo v isto smer. Že to je nenavadno in sumljivo, primerljivo s scenarijem, da ima ura šest različno hitrih kazalcev, in ko nanjo pogledamo, so vsi točno na istem mestu. Možnost, da gre za naključje, sta Brown in Batigin preračunala na ena proti sto.

Druga uganka je nagnjenost teh planetoidov od osnovnega diska Osončja, od "palačinke", po kateri je približno razvrščena večina planetarnih orbit. Vseh šest prekoneptunskih objektov je od nje nagnjeno za okoli 30 stopinj. Možnost, da bi to lahko bilo naključje, je Brown postavil na 0,007 odstotka.

Za tretjo uganko so poskrbele računalniške simulacije. Elektronski model Sončevega sestava z vključenim Planetom devet je pokazal, da bi moralo biti podobno zamaknjenih teles precej več. Še natančneje, njihove tirnice bi morale - gledajoč od strani - zarisati črko X. Ni trajalo dolgo, da so drugega za drugim izbrskali pet takšnih prekoneptunskih teles, ki so napovedi pritrdile (a za potrditev bo treba najti še kakšno skalo).

Četrta je posredno ponudila pojasnilo na vprašanje, s katerim se znanstveniki ukvarjajo že dolgo. Čemu je ravnina, po kateri kroži večina planetov, za šest stopinj zamaknjena od Sončevega ekvatorja? Raziskava, ki jo je opravila Elizabeth Bailey, članica Batiginove raziskovalne skupine; je pokazala, da bi Planet devet skozi 4,5 milijarde let obstoja Osončja ravno dovolj zmotil sistem, ga zagugal in premaknil.

Zadnje področje nejasnosti so "črne ovce" Osončja. Tisti objekti Kuiperjevega pasu, ki okoli Sonca ne krožijo v smeri urnega kazalca, tako kot praktično skoraj vsi preostali; temveč v nasprotni smeri. Ravno prisotnost Planeta devet lahko pojasni, kako so se te črne ovce iz oddaljenih prostranstev znašle v notranjem delu Kuiperjevega pasu. "Ni ga nobenega drugega modela, ki bi lahko pojasnil te čudaške, skrajno nagnjene orbite. In ravno hipotetični Planet devet je tisti, ki jih lahko povzroči na jasen, naraven način. Ta telesa so bila iztisnjena iz ravnine Osončja s pomočjo Planeta devet, nakar jih je proti notranjosti razpršil Neptun," je komentiral Batigin.

Od kod naj bi prišel
Trd oreh ostaja izvor Planeta devet. Je nastal v Osončju, v protoplanetarnem disku tako kot vsi drugi, ali je pastorek, ki je prišel od drugod in se ujel v težnostno brezno Sonca? Oddaljenost govori bolj v prid drugemu scenariju. Če obstaja, njegovo prisončje (Soncu najbližja točka orbite) znaša 200 astronomskih enot (AE), odsončje pa 1.200 AE. Astronomska enota je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem, kar pomeni, da je še v najbližji točki Planet devet še vedno 200-krat dlje od Sonca. Najbolj oddaljen znan planet, Neptun, se ponaša s 30 AE. Morda je nastal v Osončju, pa ga je masivni Jupiter zalučal ven?

Ko oziroma če ga najdejo, bodo lahko bolje pojasnili tudi izvor.

Lov se nadaljuje
Brown, najditelj skoraj vseh pritlikavih planetov v Kuiperjevem pasu, medtem nadaljuje lov za Planetom devet, ki ga redno opisuje tudi v blogu in v znanstvenih objavah (najbolj sveža). Ker bi planet lahko bil kjer koli na ogromni orbiti, je treba zanj pregledati obsežen kos neba. Brown verjame, da bo planet našel v največ šestih letih, zelo verjetno pa prej. "Z malo sreče lahko tudi letos," je zapisal. Iskanje skupaj z Batiginom izvaja na teleskopu Subaru na Havajih.
V znanstveni skupnosti pa se z njima vsi ravno ne strinjajo. Najbolj znana je skupina OSSOS (Outer Solar System Origins Survey), ki se ukvarja z odkrivanjem in preučevanjem poneptunskih teles. Izidi njihove zadnje raziskave ne podpirajo obstoja Planeta devet, saj je po njihovem videno stanje lahko tudi posledica naključja; a obstoja planeta ne morejo izključiti. Brown je izide komentiral z besedami, da ne upoštevajo podrobnejših napovedi, ki jih je objavil pozneje, in da če bi jih, bi bil tudi OSSOS z iskanjem "na odlični poti". Pojavila se je še ena alternativna razlaga, in sicer, da Kuiperjev pas guga kot celota, zato prihaja do nenavadnih tirnic posameznih nebesnih teles.

"Če bo najden Planeta devet, bo to neke vrste vrnitev domov, ponovno združenje družine. Raziskave drugih zvezd v domači Galaksiji so v zadnjih 20 letih ugotovile, da je najpogostejša oblika planeta "superzemlja" in njen malo večji bratranec, torej večji od Zemlje, manjši od Neptuna. Prav ta pogosti tip pa je - nenavadno - odsoten iz Sončevega sestava. Pri 10 masah Zemlje bi se Planet devet v sliko zelo dobro vklopil. Planet devet bi lahko bil naša manjkajoča superzemlja," so zapisali pri Nasinem JPL-u.

Pojavil se je izzivalec
Na Univerzi v Arizoni (ZDA) so letos poleti prišli na dan s še enim kandidatom, Planetom 10. Preučevali so vzorec 600 teles Kuiperjevega pasu. Natančneje, kako nagnjena je njihova os vrtenja. Na zunanjem delu Kuiperjevega pasu so našli tako zamaknjene osi, da jih niso mogli pojasniti drugače kot z "nevidno maso, ki mora znašati za en Mars" in ki kroži okoli Sonca na razdalji 60 AE, torej dvakrat dlje kot Neptun. Domnevajo, da ga do zdaj niso našli, ker ga od zadaj slepi bleščeča Galaksija. Del neba je namreč svetlobno onesnažen z diskom galaksije (desetinami milijard zvezd) in tam so opazovanja bližjih, temnejših planetov otežena. Raziskovalci napovedujejo, da bo uganka razrešena kmalu. V gradnji je teleskop LSST, ki bo namenjen prav izpopolnjevanju cenzusa Osončja. Prve uporabne fotone bo prejel predvidoma leta 2020. Noč za nočjo bo preverjal ogromne zaplate neba, nakar bodo znanstveniki preverjali, katere pikice se premikajo. Če sta Planet devet ali Planet 10 res člana Sončeve družine, ju bodo našli. Ali pa se praskali po glavi, kako pojasniti vse dotedanje znanstvene članke.