Še do pred nekaj leti bi astronomi in astrofiziki ob omembi dodatnih planetnih članov Osončja večinoma zamahnili z roko: to je bila bolj ali manj domena teorij zarote. Nič več. Nekoč trhle domneve so zdaj resno obravnavane hipoteze. Že več kot leto dni poteka iskanje t. i. Planeta devet, vodi pa ga eden najuglednejših astronomov sveta, Mike Brown. Morda bo kmalu imel še več dela, saj so z ameriške Univerze v Arizoni sporočili, da imajo še enega kandidata. Nadeli so mu ime Planet 10, imel pa naj bi precej drugačne lastnosti od devetke.
Raziskava bo objavljena v znanstveni reviji The Astronomical Journal. V njej so objavljeni "prepričljivi dokazi o prisotnosti planetnega nebesnega telesa z maso med Marsovo in Zemljino", piše v sporočilu za javnost.

Da ne bo pomote: tako kot Planeta 9 tudi Planeta 10 še niso našli. So pa zaznali indice, ki se jih - po njihovih besedah - da najbolje pojasniti ravno s prisotnostjo dodatne, skrivnostne mase. Ta naj bi pustila sledi na tirnicah skupine teles Kuiperjevega pasu, podobno, kot bi s pestjo mahnili skozi roj mušic.
Usmerjenost rotacijskih osi
Kuiperjev pas je obroč ledenih teles in pritlikavih planetov, ostankov iz časa nastanka našega sončnega sistema. Razprostira se vse od orbite zadnjega znanega planeta, Neptuna pri 30 astronomskih enotah, pa vse do nekje 50 astronomskih enot od Sonca. Astronomska enota (ae) je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem, znaša pa približno 150 milijonov kilometrov.
Preučevali so nagnjenost orbit 600 teles Kuiperjevega pasu (TKP) stran od osnovne "palačinke" Osončja; ravnine, po kateri kroži velika večina teles. Za večino tirnic notranjih TKP-jev velja, da se v seštevku nekako poravnajo s povprečjem, četudi posamezni lahko precej izstopajo. To pa ne velja za najbolj oddaljene primerke, ki so v povprečju zamaknjeni za osem stopinj. Povedano drugače: nekaj je na delu in krivi tirnice. "Pojav najverjetneje pojasni nevidna masa, ki mora po naših izračunih znašati najmanj en Mars," je povedala raziskovalka Kathryn Volk z Lunarnega in planetnega laboratorija univerze.
Analizirali so tudi, koliko se TKP-ji med rotacijo gugajo, oziroma, koliko se premica, ki gre skozi rotacijsko os, premika. Tako kot pri "nerodnih" vrtavkah. "Predstavljajmo si veliko aktivnih vrtavk na mizi. Vsako lahno dreznemo. Vse skupaj fotografiramo in iz posnetka pridobimo, koliko je vsaka izmed njih nagnjena glede na površino mize. Njihove rotacijske osi bodo navidez naključno razmetane, a v povprečju bodo kazale proti težnostnemu polju Zemlje," je ponazorila Renu Malhotra, soavtorica raziskave. Podobno velja za telesa Kuiperjevega pasu. Njihove rotacijske osi lahko kažejo vsepoprek, a njih povprečje bo pravokotno na ravnino Sonca in velikih planetov.
"Ni statistični šum"
Ravnina je vse do 50 ae dokaj pravilna, skoraj kot okrogel list papirja na mizi. Toda od 50 do 80 ae se povprečje - oziroma navidezni list, izračunan iz rotacijskih osi TKP-jev, precej skrivenči. In to ne po nekem čudnem naključju. Avtorji znanstvenega članka so možnost, da gre za naključje ali pa za posledico omejenega vzorca, naračunali za slaba 2 odstotka. Povedano drugače: zelo verjetno gre za trden znak in zelo malo verjetno za statistični šum.
Znak česa? Nebesno telo z velikostjo med Marsovo in Zemljino kroži okoli Sonca na razdalji 60 astronomskih enot, torej dvakrat dlje kot Neptun oziroma skoraj 9 milijard kilometrov. "Palačinka", ki jo ustvari tirnica tega še nesojenega planeta, pa je zamaknjena za 8 stopinj. Planet 10 bi lahko s svojo težnostjo vplival na objekte do 10 ae oddaljenosti. "Najbolj oddaljeni TKP-ji, ki smo jih opazovali, so zgoščeni v okoli 30 ae širok prstan. Prej ali slej bi bili podrvženi gravitaciji Planeta 10." Skrivenčenost zagotovo ni posledica "predhodnika", Planeta devet. Ta je po izračunih Browna precej bolj oddaljen, vse do 700 ae. S te razdalje tudi večja masa, torej 10 Zemljinih, nima vpliva na Kuiperjev pas med 30 in 50 ae.
Avtorji raziskave se izogibajo izrazu planet in raje uporabljajo "telo planetne mase". Po definiciji Mednarodne astronomske zveze mora namreč "pravi" planet očistiti svojo tirnico.
Glede na zbrane podatke obstaja tudi možnost, da je na delu več kot eno - telo planetne mase. Natančneje, te možnosti niso mogli popolnoma ovreči.
Zakaj ga (še) niso našli?
Malhotra in Volkova ocenjujeta, da nesojenega Planeta 10 človeštvo še ni uzrlo zato, ker v iskanju oddaljenih teles Osončja še ni pregledalo celotnega neba. Kandidat se verjetno skiva nekje v palačinki domače Galaksije, in ta regija je tako gosto posejana z motečimi zvezdami, da se jo raziskave Osončja pogosto ogibajo. "Možnost, da takšnega objekta pri določeni oddaljenosti in svetlosti nismo našli zgolj zaradi raziskovalnih omejitev, je 30-odstotna."

Alternative
Kaj pa, če Planeta 10 enostavno ni? Potem sta možnosti dve. Tuja zvezda, ki bi v nedavno (po astronomskih standardih) vdrla v Osončje in vzvalovala soseščino. To bi se moralo zgoditi pred 10 milijoni let in zgolj 100 astronomskih enot stran, zato avtorici na tak potek ne stavita veliko. Zagotovo torej ne gre za že potrjeni oblet binarne zvezde izpred 70.000 leti, ki je šel skozi Oortov oblak.
Avtorici ne omenjata še ene alternative, ki se je pojavila v razpravah o Planetu devet. Takrat je na dan prišla raziskava, ki je nenavadne orbite TKP-jev poskušala pojasniti z "guganjem" Kuiperjevega pasu kot celote.
Ne bo trajalo dolgo
Z Univerze v Arizoni še sporočajo, da bo resnica znana razmeroma kmalu. V gradnji je LSST (Large Synoptic Survey Telescope), ki bo namenjen prav izpopolnjevanju cenzusa Osončja. Prve uporabne fotone bo prejel predvidoma leta 2020. Noč za nočjo bo preverjal ogromne zaplate neba, nakar bodo znanstveniki preverjali, katere pikice se premikajo. "Pričakujemo, da bo LSST povečal število znanih teles Kuiperjevega pasu z zdajšnjih 2.000 na 40.000. Ogromno jih je še, ki jih nismo uzrli. Nekateri bodo pretemni celo za LSST. A če Planet 10 obstaja, ga bomo ujeli," je napovedala Malholtra.
Iskanje Planeta devet
Znani astronom Mike Brown medtem nadaljuje lov za Planetom devet, ki ga redno opisuje tudi v blogu. V zadnji objavi je navdušeno zapisal, da so možnosti vse večje. Ko je namreč iskanje začel, je na podlagi predpostavke o obstoju planeta postavil nekaj napovedi. Torej, če Planet devet obstaja, potem bomo pri sveže najdenih ledenih telesih izza orbite Neptuna opazili točno določene lastnosti. V tem času so različne raziskovalne ekipe dejansko odkrile šest novih TKP-jev in Brown zatrjuje, da so bile napovedi skoraj v popolnosti izpolnjene. Torej, z njegovimi besedami: "Planet devet iz prepričljive hipoteze vse bolj postaja trdna teorija."
Zavrnil je tudi nedavno raziskavo mednarodne skupine znanstvenikov OSSOS (v ekipi je tudi omenjena Volkova), ki obstoja Planeta devet ne podpira. Nenavadne lastnosti, ki so pripeljale do hipoteze o Planetu devet, OSSOS zavrne kot napačne zaradi premajhnega vzorca. Brown pa je zapisal, da je ugotovitev razumljiva, ker OSSOS ni upošteval podrobnejših napovedi, ki jih je sam objavil šele kasneje. Če pa se upošteva še slednje, potem je iskanje na "odlični poti".
Ogromnih zagotovo ni
Raziskava ne nasprotuje opazovanju Nasinega satelita WISE. Ta je pred časom končal leta trajajoč pregled neba ter ugotovil, da na razdalji do 10.000 ae od Sonca ne obstaja nobeno od Saturna večje telo ter nobeno od Jupitra večje do 26.000 ae stran. Za manjše - velikosti Zemlje ali več Zemelj, vključujoč Neptun - pa je še prostora.

Trenutno najbolj oddaljen znano telo Osončja je V774104, ki je 103 ae stran.