Nasina sonda je svojo zgodovinsko vlogo že opravila. Kot je znano, je leta 2015 nazaj poslala fotografije Plutona, s čimer je človeštvo izpolnilo celoten planetarni album Osončja; podvig, ki je trajal kar (ali najmanj, kot se vzame) 60 let. Vse, kar pride zatem, je dodana vrednost. Sonda se zdaj iz ogledovalke enega planeta spreminja v pionirja, ki prodira v področja, kjer nikoli poprej nobeno živo bitje (zelo verjetno) ni poseglo na tak ali drugačen način. S hitrostjo 51.000 kilometrov na uro relativno na Sonce beži stran, se razgleduje po temačnem Kuiperjevem pasu, polnem ledenega drobirja in pritlikavih planetov, in nazaj na Zemljo pošilja meritve. Povratni signal do nas zdaj potuje 10 ur, kažejo Nasini podatki, saj mora premeriti kar 5,7 milijarde kilometrov. Misija New Horizons tako zdaj dobiva značilnosti slavnih Voyagerjev, ki, mimogrede, jeseni praznujejo 40 let delovanja. A v nasprotju s Popotniki, pred katerimi naj bi se raztezala ogromna praznina z molekulskimi variacijami, Nova obzorja še imajo nekaj konkretnega, trdega dela in predvsem - trdih tarč za preučevanje.

NH se bo prav na novega leta dan 2019 srečal s planetoidom 2014 MU69, kar bo prvi obisk kakega telesa Kuiperjevega pasu (TKP) v zgodovini, izvzemši Pluton; pa tudi najbolj oddaljen oblet sploh - pa še kakšen presežnik bi se našel. Obletel ga bo z razdalje 3.000 kilometrov, kar je zelo blizu, če vemo, da so sateliti sistema GPS od Zemlje oddaljeni dobrih 20.000 kilometrov. Vsaj takšni so načrti, odkar je MU69 leta 2014 odkril vesoljski teleskop Hubble.

Zdaj se stvari nekoliko zapletajo oziroma - če uporabimo besednjak ekipe za sondo - "postajajo vse bolj zanimive". MU69 utegne biti ne eno telo, temveč kar dvojni planetoid. New Horizons je morda zadel na galaktičnem lotu in bo dobil kar dve tarči za ceno ene. Kako so to ugotovili?

Človeštvo od odkritja naprej o MU69 ne ve kaj dosti več od podatka o golem obstoju in domnevi o velikosti. Leta 2014 so ocenili, da ima premer okoli 50 kilometrov in je s tem za več kot desetkrat večji od repatice 67P/Čurjumov-Gerasimenko, ki ga je spremljala Esina sonda Rosetta; ali še nekako drugače: prekrila bi celotno ljubljansko kotlino, štrleč 50 kilometrov v zrak.

Zvezdne okultacije
Še kakšno drobtinico informacije so astronomi poskušali prigrabiti v zadnjih mesecih, da bi se bolje pripravili na oblet, pa tudi preverili, ali je na poti sonde morebiti še kakšno skalovje, ki bi lahko napravo raztreščilo. Na pomoč so jim priskočile zvezde. 2014 MU69 je namreč letos trikrat z našega zornega kota prekril neko zvezdo v ozadju, pri tem pa na njeni svetlobi pustil nekaj odtisa, s katerim lahko znanstveniki naračunajo marsikaj. Ker gre za relativno majhno nebesno telo, ki je povrhu milijarde kilometrov stran, se je po treh takšnih opazovanjih z ducati teleskopov po celotni obli odprlo skoraj več vprašanj kot podalo odgovorov. Prejšnji mesec so se celo spraševali, ali sondo sploh pošiljajo proti pravi skali ali pa gre morebiti za veliko pomoto: zgolj oblak drobirja.

Ali jajčevec ali dvojčka
Po podrobnejši analizi so iz ekipe za NH sporočili, da MU60 v vsakem primeru ni kroglast, 50-kilometrski planetoid. Možnosti sta po novem dve. Prva: gre za zelo podolgovat TKP, torej še malo razpotegnjen 30-kilometrski jajčevec. Druga: gre za binarni sistem dveh planetoidov, pri čemer premer vsakega znaša 20 kilometrov.

Za znanstvenike je to očitno precej vznemirljivo. "Ugotovitev ni nič manj kot navdušujoča. Oblika MU69 je resnično provokativna in bi lahko pomenila, da bo New Horizons poskrbel za nov pionirski dosežek z obletom binarnega sistema v Kuiperjevem pasu," je dejal vodja misije Alan Stern, znan tudi po svojem strokovnem boju, da Plutonu Mednarodna astronomska zveza povrne status planeta. "Izidi okultacije [zatemnitve zvezd] me ne bi mogli bolj osrečiti, saj si na njihovi podlagi lahko obetamo, da bo oblet leta 2019 prinesel še eno znanstveno zakladnico." Do obleta je zdaj še 17 mesecev.

Kuiperjev pas je območje ledenih teles, ki se razteza od orbite zadnjega (znanega) planeta Neptuna pri 30 astronomskih enotah oddaljenosti, pa vse do 50 astronomskih enot (AE) stran. 1 AE je primerljiv s povprečno razdaljo med Zemljo in Soncem. V tem področju se skriva ogromno materiala iz časa nastanka Osončja, kep, ki se niso utegnile zlepiti v kaj večjega ter se pregnesti pod vplivom težnosti ali sončnega sevanja. Tamkajšnji (pritlikavi) planeti naj bi bili rdečkasto-oker barve, se ponašali z nenavadnimi atmosferami, ki se sesuvajo in spet vzpostavljajo, številnimi lunami in temperaturami daleč pod ničlo. Za zdaj je znanih nekaj 1.000 tamkajšnjih teles, znanstveniki pa sklepajo, da je prava številka nekje blizu 100.000.

Več kot desetletno potovanje
New Horizons je bil v vesolje izstreljen leta 2006, Pluton je dosegel desetletje pozneje. Nekje na sredini naslednjega desetletja naj bi mu začelo zmanjkovati električne energije, ki jo pridobiva s pomočjo razpada radioaktivnega plutonija. Na Nasi upajo, da jim bo delovanje uspelo ohraniti še precej dlje s pomočjo ugašanja nekaterih instrumentov. Okoli leta 2040 se bo od Sonca oddaljil okoli 100 astronomskih enot, kar pa še ne bo dovolj za aktivni prestop v medzvezdni medij, ki se, sodeč po meritvah Voyagerja 1, začne po 120 astronomskih enotah. Ta sonda bo sicer postala človeštvu nedosegljiva okoli leta 2030.