Proksima Kentavra je zvezda rdeča pritlikavka, dobra štiri svetlobna leta stran od Sonca. Je majhna in hladna, a zato precej stabilnejša in bolj trdoživa. Okoli nje kroži planet z maso, podobno Zemljini, in to na razdalji, ki bi še lahko omogočala obstoj tekoče vode. Odkritje tako obetavnega eksoplaneta je lani završalo in vzbudilo precej pozornosti tako med znanstveniki kot v širši javnosti.

Zanimiva zvezda je v preteklem letu dobila precej dodatne pozornosti opazovalnic, med drugim teleskopa ALMA na Evropskem južnem observatoriju (ESO) v Čilu. Raziskave so se kar vrstile. Najbolj sveži izidi kažejo slednje: eksoplanet Proksima b verjetno ni osamljen. Teleskop ALMA je namreč zaznal obroče hladnega plina in prahu. Zakaj je to zanimivo? Ker spominja na strukturo Osončja. Tako kot ima Sončni sistem asteroidni in Kuiperjev pas, tako ima Proksima Kentavra okoli sebe dva obroča hladnega materiala, piše v ESO-jevemu sporočilu za javnost. Takšni pasovi drobirja pa ne nastanejo kar sami od sebe, temveč morajo nanje delovati druga tam navzoča telesa.

Raziskava bo objavljena v znanstveni publikaciji Astrophysical Journal Letters.

"Prah okoli Proksime Kentavre je pomemben, ker je po samem odkritju kamnitega planeta Proksima b prvi znak širšega, kompleksnejšega planetarnega sistema, in ne le enega samega pri zvezdi," je izjavil Guillem Anglada z andaluzijskega inštituta za astrofiziko (CSIC). Samo kot zanimivost: kozmično naključje je hotelo, da si Guillem Anglada deli in priimek z astronomom, ki je sodeloval pri lanskem odkritju Proksime b (Guillem Anglada-Escudé). Gre za različni osebi, ki nista v sorodu, sporočajo z ESO-ja.

Obroči prahu so ostanki materiala, ki se mu v protoplanetarnem disku ni uspelo zlepiti v kaj velikega, planetom ali pritlikavim planetom podobnega. Sestavljeni so iz manj kot milimeter velikih koscev pa vse do nekaj kilometrov velikih teles. Znanstveniki so presodili, da je prah pri Proksimi Kentavri najbrž res podoben tistemu, ki se pne po naših asteroidnem in Kuiperjevem pasu in ki povzroča t. i. zodiakalno svetlobo, trikoten sij takoj za sončnim zahodom.

Kje so najdeni obroči
Nedvomno potrjeni obroč leži nekaj sto milijonov kilometrov stran od Proksime Kentavre in vsebuje za okoli 10 odstotkov mase Zemlje materiala. Ponaša se s temperaturo okoli minus 230 stopinj Celzija, kar je podobno Kuiperjevemu pasu.

Še en dodaten pas naj bi bil še precej dlje navzven, a jim ga na Almi ni uspelo z gotovostjo potrditi. Če ga bodo potrdili, bo povzročil nekaj preglavic pri pojasnjevanju, kako se je tam znašel, v še precej hladnejšem področju, in to pri zvezdi, ki se ponaša z le nekje desetino temperature in sija Sonca.

V vsakem primeru sta obroča precej bolj oddaljena od zvezde kot eksoplanet Proksima b, kar je štiri milijone kilometrov. Številka se sicer nekoliko razlikuje od lanske, ko so oddaljenost ocenili na sedem milijonov kilometrov. Vsekakor je to precej bližje, kot je Merkur Soncu.

"Izidi raziskave nakazujejo, da bi lahko Proksima Kentavra imela precej več planetov, sistem z bogato zgodovino medsebojnih interakcij, ki so nazadnje proizvedle tudi prašnate obroče. Z nadaljnjimi raziskavami in analizami bomo poskušali ugotoviti, kje bi lahko ti dodatni eksoplaneti bili," je dejal Anglada.

Osebna izkaznica
Proksima b leži 4,25 svetlobnega leta stran. Njegova masa je za ščepec večja od modrega planeta, znaša 1,3 Zemljine. Matično zvezdo, rdečo pritlikavko Proksimo Kentavro, obkroži enkrat na 11 zemeljskih dni. Ima kamnito površje (ni plinast, tako kot denimo Jupiter). Od zvezde je ravno prav oddaljen, da je segret na zmerne temperature. Ni ne pretopel ne prehladen, in če ima kaj vode, je ta v tekoči obliki.

Proksima Kentavra je del trozvezdja Alfa Kentavra, treh zvezd, ki so druga od druge oddaljene le košček svetlobnega leta in krožijo okoli skupnega težnostnega središča. Na nebu so vidne kot en objekt, eden najsvetlejših sploh (Proksima sama ne). Sistem je 4,4 svetlobnega leta stran oziroma približno 40 bilijonov kilometrov, kar je ogromno. To je toliko kot 277.000 razdalj med Zemljo in Soncem. Potovanje tja s hitrostjo Voyagerja 1 bi trajalo skoraj 80.000 let.

Strel med zvezde
Obstaja možnost, da bo človeštvo tam imelo svojo sondo že v roku nekaj desetletij. Pripravlja jo mednarodni projekt StarShot s podporo številnih svetovno znanih gospodarstvenikov in znanstvenikov, med njimi so Stephen Hawking, nobelovec Steven Chu, Mark Zuckenberg in ruski milijarder Juri Milner. Razviti nameravajo miniaturne sonde v velikosti procesorskega čipa in jih do petine svetlobne hitrosti pognati s pomočjo laserskega žarka. Po tem scenariju bi do Alfe Kentavre naprava pripotovala v borih 20 letih, toda razviti in miniaturizirati bo treba veliko tehnologije ter rešiti kopico fizikalnih preprek. Če jim uspe, bodo lahko že obstoječe generacije z lastnimi očmi videle tudi Proksimo b.

Na meseni obisk ne gre računati
Človeško potovanje globlje v vesolje je po drugi strani precej bolj v povojih. Komaj se pripravlja, da bi homo sapiens sapiens dosegel Mars, kaj šele, da bi šel dlje, celo zunaj Osončja. Od trajanja, ki astronavtu ne bi zagotavljalo, da bi sploh uzrl cilj (morda bi ga njegovi, na vesoljski ladji rojeni otroci), pa do sevanja, saj bi ga pri desetini svetlobne hitrosti prejel toliko, da bi lahko že prvi dan potovanja umrl; vse to kaže, da bodo morda pri Alfi Kentavri razmeroma kmalu mehanske oči, človeške pa zagotovo ne.
Ni pa prav veliko za staviti na možnost, da tam dejansko je življenje. Večina simulacij, ki so jih do zdaj izvajale različne skupine, je pokazala, da je zvezda hipotetično atmosfero na Kentavri b - če je kdaj obstajala - verjetno odpihnila, in tudi najbolj sveža kaže na to. Kar pa, če je Proksima b en gigantski ocean, ni tako zelo pomembno.

Osončju dejansko podoben sistem
Glavna zvezdna protagonistka tega članka je rdeča pritlikavka in je torej precej drugačna od Sonca, zato je tudi njen (domnevni) planetarni sistem inherentno drugačen. Imamo pa vseeno v relativni soseščini planetarni sistem z rumeno pritlikavko, torej zvezdo, ki je istega tipa kot Sonce. To je Epsilon Eridani, ki je le 10 svetlobnih let stran. Ta sistem dejansko ima dva asteroidna pasova, tako kot Osončje, in tudi lokacijsko sta skoraj kopiji. Prav obstoj teh dveh pasov sam po sebi nakazuje, da se okoli njih skrivajo dodatni planeti. Brez njih bi namreč diska že razpadla. Obstoj enega eksoplaneta je že skoraj potrjen: to je Epsilon Eridani b, ki naj bi imel Jupitru podobno maso in bil od zvezde oddaljen toliko, kot je dejanski Jupiter od Sonca. Še ena izjemna podobnost. Drugih eksoplanetov še niso zaznali, torej so verjetno precej manjši in morebiti kamniti kot Zemlja, obstajati pa morajo, sicer pasov pač ne bi bilo.
Vse to čaka na preverbo z vesoljsko opazovalnico naslednje generacije, teleskop James Webb, ki bo predvidoma dovolj zmogljiv, da bo našel eksoplanete (če tam so), njihove atmosfere, temperature in druge lastnosti. V iskanju življenja v vesolju, Zemlje 2.0, pa bo treba še nekoliko počakati, saj je Nasa pred kratkim prestavila izstrelitev za skoraj eno leto - na 2019.

Video: Animacija zvezde in prstanov okoli nje