V torek se je iztekel mandat prvega slovenskega digitalnega glasnika Aleša Špetiča. Digitalni glasniki, ki naj bi javno in strokovno pomagali pri razvoju informacijske družbe in kritično pokazali na morebitne pomanjkljivosti ali prednosti, so bili ideja prejšnjega predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. Toda medtem ko je tudi sedanja sestava EK-ja ostala naklonjena digitalnim glasnikom, ki delujejo prostovoljno in brezplačno, tega ne moremo reči za sedanjo slovensko vlado. Glede na njene odzive ni niti opazila, da se je Špetiču iztekel mandat in da bi morali izbrati njegovega naslednika.

"Do mene ni prišla informacija, da bi izbirali novega glasnika. Niti ne vem, ali so vedeli zato ali ne. Pred štirimi leti sem bil pozitivno presenečen, ko je vlada javno iskala kandidate. Glede na dejstvo, da zadeva traja nekaj časa, bi pričakoval, da bi se tak poziv pojavil pred iztekom mojega mandata. Zdaj smo v nerodni situaciji, ker sem Evropski komisiji javil, da se mi je mandat iztekel in niti ne vem, kako se bodo odzvali. Od včeraj Slovenija nima glasnika, ki bi šel v Bruselj in tam kaj pojasnil," je za MMC pojasnil Špetič. Odgovora o tem, kaj se dogaja z imenovanjem novega glasnika digitalnih tehnologij, pa iz vlade za zdaj še nismo prejeli.

Slovenskemu digitalnemu glasniku so bili na začetku njegovega mandata ministri, pristojni za informacijsko družbo, precej bolj naklonjeni kot v zadnjem času. Zadnje tri ministrice, pristojne za znanost, izobraževanje in šport pa, kot pravi, se z njim niso želele sestati oz. so ga nekako ignorirale. Pa čeprav je v času njegovega mandata potekalo kar nekaj odmevnih projektov. Špetič je na svojem blogu navedel, da je med drugim organiziral dobrodelni akciji, v katerih so zbirali denar za odprtje razstave o zgodovini računalništva GOTO 1982 in za nakup računalnikov za otroke iz socialno ogroženih družin.

Po finskem vzoru so bile organizirane delavnice za učenje programiranja žensk RailsGirls. Nekatere izmed njih so ustanovile programerski klub CodeCatz, v okviru katerega se je razvila ideja za Teden programiranja, ki ga je podprla Evropska komisija, pa tudi druge države članice. "Doma nam takega odziva ni uspelo zagotoviti," je zapisal Špetič.

Glasniki digitalnih tehnologij (Digital Champion) so bili imenovani na pobudo Barosove evropske komisije za večjo vključenost vseh v digitalno družbo in prihodnost. Kako so ideji naklonjeni v sedanji Junckerji komisiji?
Junckerjeva komisija je prevzela koncept glasnika in ga celo razširila. V Bruslju je posebna ekipa, ki je namenjena glasnikom. Vsaj trikrat pa smo se srečali tudi s komisarjema Güntherjem Oettingerjem in Andrusom Ansipom, ki sta zadolžena za digitalno ekonomijo in informacijsko družbo. Oba sta nam bila zelo naklonjena, lahko smo jima pošiljali predloge ali pridobivali informacije. Precej pomembno je tudi, da smo imeli neposreden dostop do njiju.

Kako ste sodelovali z drugimi digitalnimi glasniki oz. se usklajevali pri svojem delu?Digitalni glasniki imajo skupno seznam naslovov elektronske pošte, prek katere se skušajo koordinirati in si izmenjujejo prakse, nasvete in projekte. Tako lahko prideš na neformalen način do velikega števila informacij, kaj se dogaja drugje.

Kako odprte so bile do zdaj EU-države za nasvete in sodelovanje digitalnih glasnikov?
Prakse so zelo različne. En primer je italijanski glasnik, ki se enkrat tedensko sestaja s premierjem Matteom Renzijem in še nekaterimi odgovornimi ljudmi. Gre za ožji sestanek peterice z glasnikom, katerega namen je spremljanje in razvoj informacijske družbe. Italija daje temu velik poudarek.

Italija je, vsaj glede na javno objavljene primerjave, do zdaj veljala za bolj kot ne zaostalo na področju informacijske družbe v primerjavi z drugimi EU-državami.
Sedanja vlada je to obrnila na glavo in premier Renzi je dejal, da je to visoka prioriteta. Čeprav on ne odloča o operativnih zadevah, ima to simbolno velik pomen. Tudi slovenski premier Miro Cerar si je vzel štiri, pet dni časa in se odpravil v ZDA. Če bi ves porabljeni čas razdelil po pol ure na štirinajst dni za to temo, bi bil napredek drugačen. Podobno pozitivno se stvari dogajajo v Estoniji, prav tako sta zelo aktivna francoski glasnik in bolgarska glasnica, nekdanja ministrica, ki zdaj deluje v nevladnem sektorju in lahko premika stvari precej naprej.

Katere pa so negativne prakse? Ali kakšna EU-država sploh nima glasnika?
Primeri slabe prakse so tam, kjer so za glasnike imenovali ljudi, ki so odvisni od trenutne vlade. Nekatere države so za glasnike imenovale kar državne uslužbence. Če si odvisen od vlade in si v nemilosti trenutnega ministra, potem ne moreš biti neodvisen in težko premikaš stvari. Glasnika nima ena, morda dve EU-državi. Dolgo glasnika ni imenovala Nemčija, vendar zdaj uspešno deluje. Tam, kjer se z informacijsko družbo ukvarjajo birokrati oz. uradniki, se hitro opazi, kakšen je pritisk lobijev. Tipičen primer so telekomunikacije. V državah, kjer smo glasniki delovali neodvisno, smo bili lahko hitro javni glede internetne nevtralnosti, denimo jaz in nizozemska glasnica.

Kako so sicer države naklonjene projektom digitalnih glasnikov?
Zelo odvisno, toda nekateri so bili zelo odmevni. Zanimivo je, da je bil najbolj odmeven projekt Teden programiranja, ki si ga je izmislila Slovenka Alja Isaković, ki ga je tudi vodila prvi dve leti. Prvi Teden programiranja smo organizirali v Sloveniji in je bil tako uspešen, da ga je takoj podprla nekdanja komisarka Neelie Kroes, takoj zatem pa še irski premier. Naslednje leto je postal največji promocijski projekt v EU-ju. Tretje leto bo morda še večji, saj so ga podprli tudi večji sponzorji. Žal smo dobili večjo podporo za projekt v Bruslju kot v Sloveniji. V Sloveniji je žal še vedno premalo promoviranja programiranja in razumevanja računalništva na nižjih ravneh. To je v bistvu velika kritika vseh, ki vplivajo na šolski kurikul. Programiranje in razumevanje računalništva je stlačeno na uro ali dve na teden v osnovnih in srednjih šolah, kjer se otroci učijo uporabljati računalnik na ravni urejevalnika besedila. V Estoniji se programiranja učijo že v prvem razredu. Ravno tako so to uvedli, mislim da na Finskem in v Veliki Britaniji. Stvari se pač premikajo, saj je življenje takšno, da povsod uporabljamo računalnike. Po nekaterih statistikah bo že čez nekaj let v Sloveniji primanjkovalo nekaj tisoč strokovnjakov s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), saj jih ne vzgajamo.

Ob tem pa se ministrstvo za izobraževanje (MIZŠ) želi rešiti direktorata za informacijsko družbo, ki naj bi ga preselili na ministrstvo za javno upravo (MJU).
To je največja katastrofa. Težava ni v ministrstvu za izobraževanje, temveč v posameznih ministrih, kar je največja kritika vsega tega dogajanja. Direktorat za informacijsko družbo si podajajo na podlagi osebnih preferenc ministra. Če sta se ministra Žiga Turk in Jernej Pikalo vsaj malo zavedala, kaj je informacijska družba, jo upravljala in skušala kaj narediti na tem področju, se zadnje tri ministrice s tem niso nič ukvarjale. Celo do te mere, da se z mano niso želele sestati. Sicer pa je bil direktorat za informacijsko družbo na MIZŠ-ju precej nebogljen. To ni stvar organizacije, temveč osebne preference ministrov. Če bo prihodnji minister imel izrazite preference glede informacijske družbe, ali bodo spet sprejemali predpise, da bodo direktorat znova preselili? To ne gre. Na MJU-ju obstaja direktorat za informatiko in ne moremo mu očitati, da se ne ukvarja z državno informatiko. Informacijska družba pa je nekaj popolnoma drugega, da ljudje uporabljajo nove tehnologije, kar pomeni, da je pogled izobraževanja posebej močan. V zadnjih dveh letih nismo naredili na področju vključevanja ljudi v informacijsko družbo praktično nič. Na področju vključevanja starejših smo imeli projekt Simbioza, toda po tem, ko se je končal, se ni zgodilo nič. Po neki naravni inerciji ministrstvo za izobraževanje, če nimamo posebnega ministrstva za informacijsko družbo, ni slaba izbira. Vendar informacijska družba ne more biti "šesto kolo", kot do zdaj, ko nihče ni mogel nič doseči, če minister ni bil zato zainteresiran.

Če bi vlada imela več posluha za informacijsko družbo, čemu bi se moral posvetiti vaš naslednik?
Najlažje bi bilo, če bi vlada vzela v roke svojo koalicijsko pogodbo in jo začela udejanjati po vseh resorjih. Glasnik bi moral to dopovedati vsem odločevalcem.