Mesec je prekrit s kraterji. Večina naj bi jih nastala pred 3,8 milijarde let v obdobju, poimenovanem veliko bombardiranje. To je prizadelo tudi Zemljo, le da sta posledice pri nas bolj ali manj pogladili tektonika in erozija, medtem ko "mrtvi" Mesec brazgotine še danes na široko razkazuje. Med večjimi so t. i. lunarna morja, ogromne ravnine, ki so na večernem nebu videti kot temne lise oz. "oči" na Luninem "obrazu". Morja zato, ker so ljudje nekoč verjeli, da jih napolnjuje voda.

Zdaj vemo, da so morja nastala v trkih z drugimi nebesnimi telesi, znanstveniki pa preverjajo, kakšna so bila. Med večja spada Morje deževij (Mare Imbrium), ki se razteza na več kot 1.200 kilometrih širine in je od daleč videti kot desno oko. Na podlagi računalniških modelov so znanstveniki do zdaj ocenjevali, da je ravnico izdolbel trk z okoli 80-kilometrskim asteroidom. Če zveni majhen: skala, ki naj bi zadela Zemljo pred 65 milijoni let in v zaton poslala dinozavre in skorajda tudi sesalce, naj bi merila "le" deset kilometrov.

Trikrat večji, desetkrat masivnejši
Zdaj pa so na ameriški Univerzi Brown izvedli raziskavo, ki številko popravlja navzgor. Precej. V Luno je udaril skoraj 250 kilometrov velik asteroid, torej nekajkrat večji in kar desetkrat masivnejši, so zapisali v sporočilu za javnost. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature. Njena prednost je v tem, da temelji predvsem na geološki analizi posledic na Mesecu in na podlagi laboratorijskih testov s topom.
"Pokazali smo, da je Imbrium najbrž ustvarilo izjemno veliko telo. Dovolj veliko, da ga lahko uvrstimo med protoplanete," je ob tem izjavil Pete Schultz z omenjene univerze.

Visokohitrostni top in kamere
V laboratoriju so uporabili več kot štiri metre visok top, ki je sposoben streljati projektile pri hitrosti slabih 26.000 kilometrov na uro. Manjše kovinske kroglice so izstreljevali v upognjeno ploščo aluminija, vse skupaj snemali z visokohitrostnimi kamerami, ki na sekundo posnamejo stotisoče sličic, in preučevali posledice trkov.

Iz nastalih vzorcev, ki so jih podvrgli tudi dodatnim računalniškim simulacijam, so naračunali velikost 250 kilometrov, kar je nekoliko manj od Slovenije med obalnim delom in Prekmurjem. "Ta ocena je pravzaprav konservativna in leži na dnu razpona možnosti. Asteroid bi lahko bil velik več kot 300 kilometrov," je povedal Schultz. Velik bi bil torej lahko skoraj kot Slovenija, če denimo vzamemo razdaljo med Koprom in Hodošem, ki znaša malo več kot tristo kilometrov.
Z isto metodo so ocenili, da je Vzhodno morje (Orientale) izdolbel 110 kilometrov velik asteroid.

Ker je bila takrat Luna precej bližje Zemlje kot danes, bi moral tako silen trk material raztreščiti in raztrositi do površja našega planeta. Če bi takrat življenje obstajalo, zanj dogodek ne bi bil ugoden.

Izginuli velikani
Raziskava nakazuje na možnost, da je bilo v zgodnjem Osončju precej več teh obsežnih teles, naj si bo večjih asteroidov ali gosteje posejanih protoplanetov. "Velike kotanje nam z Meseca pričajo o obdobju izginulih velikanov," je izjavil znanstvenik.

Mešanje materialov
Ostanki velikih trkov bi morali onesnažiti večji del satelitove površine in se skozi čas tudi nekoliko stopiti z njim, ocenjujejo na univerzi. To bi lahko pojasnilo, zakaj so vzorci, ki so jih zbrale človeške odprave na Luno, tako bogati z meteoritskim materialom. Takšen značaj so še posebej izkazale kamnine z Apolla 16, nabrane v bližini Imbruma. Te so med drugim ovrgle vulkansko teorijo nastanka površja.

Prototrki
V trku s protoplanetom naj bi Mesec sploh nastal. Zdaj najširše sprejeti scenarij nastanka našega naravnega satelita (sicer ne edinega) pravi, da je med nastajanjem Osončja v protoplanetarno Zemljo trčila Teja, za Mars velik protoplanet, iz ostankov dogodka pa naj bi se zlepila Luna.
Protoplanet je planet v nastajanju. Tudi Cerera, največji asteroid, spada mednje. Njeno rast naproti pravemu planetu naj bi zaustavil Jupiter.

Veliko bombardiranje pred od 4 milijarde do 3,8 milijarde let naj bi sprožila plinska velikana Jupiter in Saturn, ki naj bi prav takrat menjevala svoja položaja v Osončju, pri tem pa naokoli zalučala velike količine asteroidnega drobirja.