Eksperiment, opravljen na inštitutu Mayo Clinic, nakazuje možnost razvoja terapij za podaljševanje vitalnosti - in življenja. K temu sodeč po raziskavi pozitivno prispeva odstranjevanje t. i. ostarelih (senescentnih) celic iz telesa. To so znanstveniki storili na miših in dosegli izjemne rezultate. Raziskava je v celoti objavljena v znanstveni publikaciji Nature.

Ostarele celice so tiste, ki so se prenehale deliti. Senescenca je neke vrste ročna zavora, ki preprečuje, da bi se poškodovane celice razmnoževale naprej, kar deloma preprečuje nastanek raka.

Imunski sistem senescentne celice redno odstranjuje iz telesa, toda ne vedno s 100-odstotno natančnostjo, poleg tega skozi čas postaja manj učinkovit. Tako se počasi nabirajo v telesu in počnejo stvari, ki niso v njihovem prvotnem "opisu del". Proizvajajo neželene molekule, povzročajo poškodbe na okoliškem tkivu in sprožajo kronična vnetja.

"Ostarele celice, ki se nabirajo skozi življenje, so načeloma slabe za vas, počnejo slabe stvari vašim organom in tkivom, s tem pa ne skrajšajo le življenja, temveč tudi zdrav del življenja," je izjavil glavni avtor Jan van Deursen.

Rezultati na miših izjemni
Na Mayo Clinicu so našli način, kako ta odvečni material terapevtsko odstranjevati iz laboratorijskih miši. Izid: živele so od 17 do 35 odstotkov dlje kot kontrolna (nezdravljena) skupina. Poleg tega so bile dejavnejše in imele bolj zdrava jetra in srca. In ni še konec: klinika zatrjuje, da so med njimi našli tudi manj tumorjev in manj vnetij tkiv. Brez (opaženih) stranskih učinkov.

Ni pa jim uspelo omejevati vseh učinkov staranja. "Zdravljenim" mišim se je kot običajno poslabšal spomin, ošibile so jim mišice in zmanjšala se jim je motorika.

Metoda ni neposredno uporabna na človeku
In kako je videti ta mišja terapija? Ključ je v genetiki. Uspelo jim je ustvariti sev miši s posebnim genom, namenjenim iskanju in uničevanju ostarelih celic. Sprožil ga je vnos zdravila z nazivom AP20187. Tudi zato metoda ni neposredno uporabna pri človeku, razen če bo kakšna država nekoč dovolila ustvarjanje (umetno) genetsko spremenjenih ljudi in načrtovanje potomcev.

Kar pa ne pomeni, da znanstveniki ne iščejo obvoza v obliki kakšne spojine, ki bi podobno počela pri človeku tudi brez vmešavanja v genetski material. To bi lahko bil temelj za dolgo iskane (in skoraj po definiciji šarlatanske) terapije "eliksir življenja".
"Če bi metodo lahko nekako prevedli tudi za človeka, bi dejansko lahko močno vplivala na zdravje in dolgoživost. Ostarele celice se namreč ne nabirajo hitro, zato bi bilo lahko zdravilo učinkovito," je pojasnil Darren Baker, molekularni biolog in soavtor.

To ni edina tovrstna študija. Pred dobrim letom in pol so na ameriški univerzi v Stanfordu starejšim mišim vnašali kri mlajših miši in prav tako poročali o pozitivnih učinkih - prav tako v reviji Nature.

"Vampirska terapija"
Tri mesece starim mišim so vzeli kri in iz nje pridobili le tekoči del, plazmo. To so vbrizgali leto in pol starejšim primerkom na koncu življenjske poti. Izid? Obsežne spremembe na možganih. Najprej: ključni predeli v tem organu so izkazali hitrejšo rast števila živčnih celic v primerjavi z nadzorno mišjo skupino. Zadeva deluje tudi v nasprotni smeri. Ko so mladim mišim vbrizgali staro kri, je bil učinek na sive celice obraten.

Izboljšalo se je tudi samo delovanje možganov in s tem kognitivne zmožnosti. Nevroni pri miših so lažje vzpostavljali in utrjevali medsebojne povezave, kar je ključno pri pomnjenju. Raziskovalci so laboratorijske miši izpostavili številnim preprekam in nalogam, pri čemer se je skupina z "vampirsko terapijo" redno bolje izkazala od nadzorne.

Denimo, miši so priučili iskanja določene ploščadi v posodi z vodo. Mali glodavci so bili prisiljeni čim hitreje poiskati pot do cilja s pomočjo namigov v okolici. Običajne, mlade miši so se odrezale najbolje. Pričakovano so se starejše odrezale precej slabše, a ne zaradi počasnejšega gibanja, temveč zaradi iskanja poti. Po vbrizganju mlade krvi se je rezultat zelo izboljšal.

Katera učinkovina v krvi je "kriva" za izboljšanje, ni znano, a v raziskovalni ekipi domnevajo, da je na delu določen protein.
Večji možgani s človeško dednino
In ko smo že pri mišjih možganih: sodeč po raziskavi v Current Biology je britanskim raziskovalcem uspelo ta glodalčji organ povečati za 12 odstotkov z vnosom človeškega DNK.