Kavčič vodi družinsko restavracijo Pri Lojzetu v dvorcu Zemono in slovi kot pravi kuharski inovator. Madžarski gastronomski vodnik Dining Guide je restavracijo opisal kot najboljšo restavracijo srednje in vzhodne Evrope, dobila pa je tudi zelo visoko oceno v znanem vodniku italijanskega časopisa L'Espresso. Sam delo v gostinstvu jemlje kot slog življenja, vse, kar dela, pa počne z mislijo na gosta.

Prihajate iz družine, kjer je gostinstvo že tradicija. Ste to vzeli kot poslanstvo, prednost ali morda kdaj kot breme?
Vse troje. Vsekakor je prednost v tem, da rasteš v takšni delavni družini. Težava pa se včasih pojavi, ko želi nova generacija podati svoje nove prijeme. Čeprav moram sam pohvaliti svojo mamo, ki je vedno dopuščala dosti svobode pri ustvarjanju. Pri nas je bil zato prehod med generacijami zelo lahek.

Kdaj ste se odločili, da vas kuhanje in vodenje restavracije veseli?
Bolj kot za kuharja se imam za gostinca. Da se predam 100-odstotno gostinstvu, sem se odločil po odsluženem vojaškem roku. To je že kar nekaj let nazaj, restavracijo pa sam vodim zadnjih nekaj let.

V številnih slovenskih in tujih specializiranih revijah in vodnikih lahko o vaši kuhi in restavraciji beremo same pohvale, imenujejo vas "mali princ slovenske kuhinje". Vas je iskanje popolnosti v kulinariki vedno navduševalo?
Imam svoj osebni stil in način ukvarjanja z gostinstvom. Izbral sem to pot. Vedno hočem biti perfekcionist, cilj pa je, da zadovoljimo gosta. Na prvem mestu mi je vedno gost in vse se začenja z mislijo na gosta.

Ker jemo tudi z očmi, je za popoln užitek pomembna tudi sama prezentacija posamezne jedi.
Zato sam raje govorim o gostinstvu, ne samo o kuhanju, saj je zame pomembno, da gosta primerno sprejmemo od pozdrava do "na svidenje". To lahko predstavlja 10 minut ali štiri ure. Vse, kar se zgodi v tem času, je enako pomembno – od priprave krožnika, kuhanja do postrežbe. Zelo mi je pomembno, da ideja pride od kuhinje do gosta. To se v restavracijah velikokrat pozablja.

Gostili ste veliko svetovno znanih političnih in drugih imen. Je v takih primerih priprava na dogodke drugačna?
Nič ni drugačna, saj menim, da je naša restavracija, kjer je, prav zato, ker ne delamo razlik.

V današnjih hitrih časih dobro uspevajo predvsem restavracije s hitro prehrano. Vi se držite t. i. principa slow food. Si ljudje vzamejo čas za dober obed? Je to prihodnost?
V gostinstvu mora biti tako hitra hrana kot počasno prehranjevanje. Oboje ima prihodnost. V zadnjih treh letih pa opažam, da si ljudje vzamejo vedno več časa zase. Kriza nam ni prinesla le slabih stvari, ampak tudi to, da znamo bolj ceniti skupne trenutke in krepiti medčloveške odnose.

Pogosto poudarjamo, da je treba spodbujati domačo, lokalno proizvodnjo hrane. Se tudi vi tega držite?
Od nekdaj. Pri kreiranju jedi vedno začnem doma. Nikoli ne pozabim, od kod sem doma. To bi moralo biti eno od pravil slovenskega gostinstva. Imamo toliko odličnih osnovnih sestavin, da bi bilo res škoda, da jih ne bi uporabljali in predstavljali gostom.

Kje pa, poleg domače kulinarike, še iščete navdih za pripravo jedi?
Navdih iščem na potovanjih, predvsem pa se velikokrat spomnim svojega otroštva. Ne pozabim na tradicijo in na spomine. Mislim, da se vsi radi vračamo z mislimi v otroštvo.

Kaj bi vi izpostavili kot svojo najboljšo jed?
Odvisno od razpoloženja, trenutka, časa. Ne kompliciram. Rad imam vse jedi, ki so narejene z dušo in ljubeznijo.

Kljub temu pa že leta vpis na srednjo gostinsko šolo upada. Se vam zdi, da poklic v gostinstvo pri nas ni tako cenjen kot ponekod v drugih državah?
Preden se kdo odloči za ta poklic, mora gostinstvo vzeti kot stil življenja. To je eden težjih poklicev, saj ti vzame veliko časa, energije, ti pa tudi veliko vrne. V zadnjem času so pri razpoznavnosti v prednosti kuharji, zaradi televizijskih oddaj in drugih stvari, ki se vrtijo okoli kuhanja v tujini in pri nas. Sam bi enako izpostavil strežbo in natakarje, saj morajo znati več jezikov, imeti kulturo. Gostinsko šolo bi priporočal vsem, ki imajo voljo do dela. Po šoli pa se stvari šele začnejo razvijati in sledi učenje. Gostinstvo ima lepo prihodnost. Veliko poklicev je v dobi računalništva in spleta izgubilo na pomenu ali propadlo, v gostinstvu pa menim, da bo obratno. Ljudje bodo vse bolj iskali pristen stik z ljudmi, saj se s spletom izgublja osebni stik. Mladim bi priporočal, da se odločijo zanj.