Mnenj in pogledov je nešteto. V Odesi, Ukrajini, Rusiji, svetu. Resnic o požigu Doma sindikatov v Odesi je toliko, kolikor je ljudi, ki zgodbi sledijo ali pa jih je celo prizadela osebno. A na koncu bi moralo veljati le eno – na vzhodu Evrope divja državljanjska vojna. Umirajo ljudje. Na obeh straneh. Zakaj?

»Dolgo sem se mučil, razmišljal, skušal razumeti. Vse zaman,« mi je dejal mladi estonski Rus, ki sem ga pred dnevi srečal – ne boste verjeli – na Kitajskem. Medtem ko sva opazovala prebivalce Landžouja, ki so se se, tako kot milijoni njihovih sonarodnjakov po vsej državi, ob večerih zbirali na enem izmed osrednjih trgov v mestu in plesali, sva se pogovarjala o ukrajinski krizi. »Na koncu sem spoznal, da ima vsaka stran, Zahod in Rusija, svojo resnico. Ti resnici se ne bosta nikoli prekrili, niti ne bosta oblikovali preseka. Ko sem prišel do tega spoznanja, sem se prenehal mučiti z vprašanji, kdo ima prav.« Za Vitalija, ki je bil rojen in živi v Estoniji, je odnos do Rusije izjemno pomemben. Velika ruska manjšina v državi, za katero so nekateri mediji začeli ugibati, ali morebiti ni med naslednjimi tarčami »revanšističnega ruskega imperializma«, ni v lahkem položaju. Vesel sem za Vitalija, ker zdaj, kot pravi, lažje živi. A njegov recept za Ukrajince, vsaj v danem trenutku, verjetno ni sprejemljiv. Kako pa naj bo? Država jim razpada, ni enotnih pogledov, niti zmožnosti iskanja kompromisov. Ob obilnem vmešavanju od zunaj pa se je vse, o čemer so govorili politiki, mediji, znanost, pa tudi ljudje sami, postopoma opredmetilo. Beseda je postala meso. Dobesedno.

Sodobni ljudje smo povsem otopeli zaradi preobilice nasilnih prizorov, ki ubesedeni ali s sliko, s pomočjo tradicionalnih medijev, verjetno pa še bolj odločujoče s spletom, vstopajo v naša življenja. Samo tako si lahko pojasnim absurdne zanke, v katerih smo pripravljeni razmišljati, da bi se dokopali do resnice, ki jo želimo. Če jo dejansko želimo. Pri tem pa v svetu, kjer je mogoče izreči prav vse, pozabljamo na moč besede. To, kar se danes dogaja v Ukrajini, je posledica zelo preprostega načela. Dogaja se, ker se lahko dogaja. Zahod se je pri svojih načrtih na vzhodu Evrope globoko uštel, Rusija, katere politični vrh je potreboval močan mobilizacijski pospešek, pa je naredila točno to, kar je ves čas očitala Zahodu. Grobo se je vmešala v notranje zadeve sosede, pri tem pa pretanjeno izkoristila vso propagandistično znanje, ob tem pa še očitne taktične dosežke zadnjih let, o katerih mnogi niso niti slutili. »Zeleni človečki« v neoznačenih uniformah na Krimu so bili brilijantna poteza. Danes je priljubljenost Vladimirja Putina med državljani celo presegla 80 odstotkov, v Rusiji pa vlada pojav s simpatičnim imenom: »hura domoljubje«. Zanimivo, kako malo opazovalcev se je spotaknilo ob problematičnost načela: »Če lahko ZDA, lahko tudi mi.« Ali so pač ostali na tako ali drugače izraženem, pa vendarle enako prežvečenem in seveda zmotnem stališču, da ZDA »vendarle izvažajo demokracijo«, ali pa so se – ne vem, ali zadnjih ni celo več – navdušeno postavili na stran Rusije, »ki vstaja«. Povedano drugače, osebne frustracije in frustracije okolij, iz katerih izhajamo, obremenjeni s krizo in razočaranji nad domačo politiko, so iz putinskega sistema naredile zaželeni protipol zahodnemu imperializmu in gnilemu kapitalizmu. Pri tem pa zamenjava enega imperializma (in kapitalizma, če že želite) z drugim, presenetljivo, moti zelo malo ljudi. Vladimir Putin pač ni politik, ki bi lahko imponiral zahodni levici. Pa ji.

Pri tem so sicer pomembno vlogo odigrali še ena beseda in njej sorodni izrazi. Nacizem oz. fašizem. S priponkama »neo« ali brez. Rusija je te besede odlično izkoristila, in za mnoge so prehodne ukrajinske oblasti zdaj »nacistične«. Ne da bi zmanjševal pomen skrajne desnice, ki je v Ukrajini – podobno kot tudi drugje v Evropi – že nekaj časa na pohodu, ampak uradnemu Kijevu bomo tako dolgo govorili, da je »nacističen«, da bodo tudi tisti politiki, ki to do zdaj niso bili, takšni dejansko postali. V zavesti povprečnega prebivalca jugovzhoda Ukrajine, morda z rahlo izjemo največjih urbanih središč, je samo vprašanje časa, kdaj se bodo v ta del države zlili milijoni podivjanih banderovcev, za njimi pa ešaloni notoričnih gejev, ki bodo preživelim vsiljevali istospolno ljubezen kot novo družbeno normo. Tako mi je ozračje na jugovzhodu Ukrajine opisal aktivist Aleksander Ševčenko iz Harkova.

Pri iskanju možnosti, v kakšne vrste meso se lahko spremenijo besede, ne moremo mimo dveh pomembnih dejstev. Bliža se 25. maj, ko naj bi v Ukrajini potekale predčasne volitve. Volitve, v katere verjame Zahod in o katerih je tako polna dvomov Rusija. Da ni dvomila o absurdnem ad hoc referendumu na Krimu, je razumljivo. Ne le da ga je pomagala pripraviti in je sploh omogočila njegov potek. Tam izid ni bil presenetljiv za nikogar. Niti za Ukrajince same ne. Zelo neprijetno pa bi bilo, če nove, tokrat legitimno izvoljene ukrajinske oblasti ne bi imele tako zelo »nacističnega« predznaka, kot bi to ustrezalo Kremlju. Zato bi bilo bolje, da volitev sploh ne bi bilo. Kar nas, ob ignoriranju vprašanja, ali je v razmerah državljanske vojne tudi pri najboljši volji sploh mogoče izpeljati volitve, pripelje do drugega dejstva. Bojno pobudo, kakršna koli že ta je, je v Ukrajini prevzela ulica. Ne toliko Kijev, za katerega sploh ni jasno, kdaj ga bo na cedilu pustila ta ali druga vojaška enota ali odred posebnih enot. Pa tudi Moskva ne, če gre soditi po zadnjih besedah kremeljskega predstavnika Dmitrija Peskova, češ da Rusija ne more več vplivati na proruske sile v Ukrajini. Kar lahko samo pomeni, da je do zdaj, kljub zanikanju, to lahko počela.

Zgovoren je prav primer iz Odese. Na črni petek sta se spopadli dve skupini. Združeni navijači domačega in harkovskega (sic!) nogometnega kluba, ki so, ne glede na to, da prihajajo z domnevno proruskega jugozahoda Ukrajine, zastopali proukrajinska stališča, in t. i. antimajdanovci. Prvi so napadli tabor drugih, proruski aktivisti pa so se zatekli v bližnji Dom sindikatov, ki je nato v spopadu zgorel in zahteval toliko življenj in ranjenih. Če gre verjeti očividcem, naj bi zelo ambivalentno vlogo pri tem odigrala policija, pa tudi provokatorjev ni manjkalo. Menda ruskih. Sam bi skromno pripomnil, da bolj verjetno na obeh straneh. Politika lahko te strasti usmerja, izkorišča in v najboljšem primeru upravlja. V najboljšem, ker se očitno ni mogoče zanesti na razsodnost t. i. malega človeka. Vedno se najdejo množice »malih«, ki sledijo. A politika si lahko tudi umije roke in reče, da nima več vpliva. S tem pa tudi odgovornosti ne. Brez zadnje pa dobimo meso z imenom, ki ga poznamo vsi, pa se ga zavemo šele, ko je prepozno. Zlo.