Ni pomembno, kaj je v resnici za skovanko, a lepo zveni.

To smo mi, ki smo si sposodili definicijo dobre družine iz namišljenega sveta – večinoma serij, kjer očetovski lik po osemurnem delovniku odloži svoj kovček na mizo, gre v kuhinjo, kjer ga pričaka žena s kosilom in v naslednjem kadru do njega pridrvijo otroci in mu skočijo v objem. Sociologinja Ruth Hill Useem je definirala otroka tretje kulture kot človeka, ki je preživel otroška in mladostniška leta zunaj domovine staršev. V primeru uporabnikov hiperraztreščene kulture bi lahko rekli, da gre za ljudi, ki so si fizično delili prostor s svojimi resničnimi starši, a živeli s fiktivnimi podobami ljubezni in družine, ki so jih spremljali z zaslonov (v večini kar še v razmerju 4 : 3).

Odrasli smo na polih resničnosti in fikcije, kjer so se meje na račun neznosnosti vsakodnevne rutine, ki niso kazale prav nobenega približka filmskemu srečnemu koncu, začele brisati. Postali smo junaki svojih scenarijev. Uporabljamo tujke, čeprav ne razumemo jezika; spoznamo se na umetnost, čeprav ne znamo ustvarjati; videli smo ves svet, čeprav ga nismo nikoli prepotovali. Imamo toliko znanja, da pravzaprav ne vemo, kaj bi z njim počeli. Kritike ne sprejemamo, ker so kritiki v manjšini, nas pa rešuje številčna premoč. Zato drsamo s palci v levo in desno, gor in dol. Ne odklopimo se od resničnosti, kjer so vsi, in tega ne smemo zamuditi.

Postali smo replika replike. Izvirnik je že zdavnaj povozil marketinški ideal. Prišli smo do točke, ko se moramo promovirati po lastnostih, ki so trenutno v trendu. In to je tisto, kar nas bo ločilo od drugih in pripeljalo do večne sreče in ljubezni. Marketinški odnos je prišel v partnerski odnos. Živimo med pari, ki enačijo dekado za deset, stoletje za sto, tisočletje za tisoč let in večnost za osem mesecev.

Kdo smo mi v novi realnosti? Smo mojstri kričanja iz dna pljuč v avtomobilu, strategi izogibanja neznancem, prvaki v bežanju pred vsako neznano dušo, ki si nas drzne nekaj vprašati, iskalci kod za popuste in profesionalni prekupčevalci poštnih pošiljk. Smo tekači, ki preko PayPala naročamo zadnje kolekcije tekaških oblačil, a se ob prvem blatu na poti ustavimo, da si ne umažemo tekaških čevljev, ker bo to dalo o nas slab vtis – vtis nepopolnosti. Prav nič kaj filmsko. Glavna skrb tako nismo mi sami in naše počutje, ampak kaj bodo rekli mimoidoči, ki gledajo v svoj zaslon. A mimobežnice nikoli ne treščijo med sabo.

Aristotel je s konceptoma hedonizma in evdajmonije začrtal odgovora, kaj si želimo od svojega časa na Zemlji. Po prvi definiciji je to življenje, ki temelji na užitku, udobju, stabilnosti in močnih družbenih odnosih. Po drugi gre za iskanje občutka namena in izpolnitve, ki ju dobimo s prispevanjem k večjemu dobremu.

Postkapitalistična apokalipsa, ki temelji na kopičenju dobrin, si je za prekupčevanje prisvojila tudi čustva. Bogat si, če si srečen. Vedno bolj v ospredje prihaja skovanka “psihološka sreča”. Študija objavljena v akademskem časopisu Psychological Review pojasnjuje, da so za njo značilne “zanimive izkušnje, v katerih novost in/ali kompleksnost spremljajo globoke spremembe v perspektivi”.

Tovrstno srečo kujejo izzivi in težave. Ne gre samo za to, da gre ‘vse dobro in gladko’. Študija izpostavlja, da če se odločite za študij v tujini, težko novo poklicno pot ali se potopite v avantgardno umetnost (prispevek posebej poudarja Uliksesa Jamesa Joycea), ste bližje uresničitve psihološkega bogastva. Prav tako pa to prinesejo manj lepi dogodki, kot so bolezen ali brezposelnost. Pomembna je vrednost, ki smo jo sposobni najti v lepih ali težkih trenutkih in kako naša izkušnja oblikuje naše razumevanje sebe in sveta okoli nas.

Modernost ima tako dva izhoda: da pobegnemo ali se zatopimo v svoje misli. Ob tem sta oba izhoda postala odvisna od polnosti baterije na napravah, ki nas vežejo v svet stikov brez dotikov. Obstaja eno skupno sporočilo filmov Marvel junakov, Jamesa Bonda, Vojne zvezd in še bi lahko naštevali: nihče ne ponudi celega naslednjega nadaljevanja iz točke, kjer se je zgodil srečni konec. Ti so rezervirani le za zgodbe, ki še niso končane. Še sreča za zaplet.