Janez Janša je napisal novo knjigo, Borut Pahor se je fotografiral za koledar, Miro Cerar pa je vodil vlado. Takšna nenavadna sproščenost in celo igrivost vrhunske slovenske politike seveda ni ostala neopažena. Medijski in drugi odzivi na Janševo pisanje, Pahorjevo manekenstvo in Cerarjevo vodenje vlade so seveda radoživi in radijski voditelji in spletni komentatorji kar tekmujejo v iskanju bolj iskrivih domislic. Ker: vodja opozicije naj ne bi pisal knjig, predsednik države naj se ne bi fotografiral, predsednik vlade pa naj ne bi vodil vlade. Tako zabavljaška javnost. Naša oddaja pa se v svoji analitični maniri kljub praznikom poskuša ozreti onkraj puhlic in duhovitih domislic …

Janez Janša je napisal knjigo o globoki preteklosti. O Noriškem kraljestvu. Podnaslov je Beli panter - in ker je avtorju pričujočih vrstic še ni uspelo dobiti v roke, le nekaj splošnih opazk. Več kot pohvalno je, da se politiki ukvarjajo s preteklostjo, ker imajo, po znanem reku, nato nekaj manj možnosti, da jo ponavljajo. Drug zanimiv razlog pa je Janševa navedba, da se je pisanja lotil navdihnjen z na novo pridobljenimi znanji o etnogenezi. Tu pa človek že nekoliko zastriže z ušesi. Ker Norik, panterji, etnogeneza in podobno pa so že materija, ki nas pelje proti Venetom in njim podobnim teorijam. Kot je znano, le-te po malem zanikujejo slovanski izvor slovenstva. Hočemo povedati, da je tudi v literarnem delu, ki govori o keltskem kraljestvu, moč zaznati ščepec političnega. Kar pa je seveda zgolj odlično, saj je politično besedilo tudi Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, kjer lahko med drugim spremljamo formiranje slovenske vojske davno pred legendarnim postrojem v Kočevski Reki. Povedano drugače: »Danes je zadišalo po slovenski vojski,« je prvi izrekel Iztok, Rado in Jarožir pa sta mu prikimala.

Kakorkoli, zgodovinski romani naj vzgajajo našo mladino, a če se bo moral, bog ne daj, vodja opozicije kdaj vrniti v zapor, bi mu svetovali, naj v svoj literarni obzir vzame še eno literarno zvrst, ki bi bila vredna njegove besedne mojstritve. Gre za, vsaj na Slovenskem podcenjen, žanr znanstvene fantastike. Ker je vsa slovenska literatura, od Finžgarja preko Sivca in Jančarja do Janše, že tako ali tako zazrta v preteklost, je prav, da se mogoče vodja opozicije odloči literarno obdelati prihodnost. Ne le literatura, tudi njegov politični kredo bi s takšnim besedilom mnogo pridobil. Ker - kaj se je zgodilo, ali mojstrsko literarno obdelano ali zapisano v zmazku, se zdi dandanašnji brez praktične vrednosti. Bi pa Slovencem mnogo pomenila literatura o tem, kaj se bo zgodilo. In seveda: če jo izpiše politik, ki vsaj tako uspešno kot s peresom baranta tudi s škarjami in platnom, ima to izjemno vrednost za slovenske bralce in za slovenstvo kot tako.

Še čisto na koncu: mogoče je primerna tema - oziroma antitema Noriškemu kraljestvu -romaneskna materija o Veliki Sloveniji! Se pravi znanstvenofantastični roman o Državi, ki bo nastala po razglasitvi sodišča o meji na morju in aneksiji Istre ter gospodarskem propadu Avstrije ter bo na našem ozemlju cvetela pod generacijami sposobnih in pravičnih voditeljev.

Medtem ko je Janez Janša pisal, se je Borut Pahor slikal. Kar je spet povzročilo kup neokusnih komentarjev, ki so predvsem pozabili na to, da projekt ni zrasel na predsednikovem zelniku, temveč so ga kot javno osebo uporabili neodvisni avtorji. Kakorkoli, predsednika je moč videti pri vseh njegovih dejavnostih, ko z legendarno vnemo opravlja različne poklice, ki jih je mogoče najti med njegovimi državljani. Če že ne umetniške, ima njegov koledar vsaj dokumentarno vrednost. Je pa na žalost spodbudil bolj kritično vprašanje, ki je ob trenutni krizi koledarstva vedno bolj pereče: »Kaj se je zgodilo z nagicami?« Nekako se je vse skupaj zavrtelo v napačno smer! Namreč, smisel koledarjev je v tem, da so na njih gole lepotice. Trend pa je ravno nasproten. Pomanjkljivo oblečeni ali napol goli se za koledarje fotografirajo športniki, gasilci in policisti. Ker napačno sklepajo, da bodo koledarje kupovale ženske in si jih pribijale na steno. Kar pa je popolna neumnost, ker ženske ne potrebujejo koledarjev. Tako ali tako za vsak dan v mesecu vedo, kateri datum je. Malo zaradi biološke ure, nekaj zaradi vodenja družinskih proračunov. Lepotci na stenah nimajo smisla in prav zaradi tega v avtomehaničnih delavnicah koledarji še vedno sporočajo, da je leto 1980. Predsednik države je bil tako ujet v past, da je moški, ki napoveduje dneve v mesecu, kakorkoli relevanten. Mogoče bi ga, ako bi namesto poklicev pokazal kaj več kože, sprejeli v kateri od manjšinskih organizacij. Kaj več pa si tako izdajatelji kot predsednik od takšnega koledarja žal ne morejo obetati.

In še tretji nenavadni hobi slovenskih vrhunskih politikov. Miro Cerar je vodil vlado. In to že 100 dni.