Projekt naj bi stal 2,5 milijona evrov, Unecso pa ga razvija v sodelovanju z Interpolom, katerega baza podatkov vključuje več kot 52.000 artefaktov oz. kulturnih objektov, ki so bili ukradeni iz muzejskih zbirk ali arheoloških najdišč na različnih koncih sveta, poroča portal Guardian.

"Vsak ukraden predmet je zgodba o delcu zgodovine, identiteti in človečnosti, ki so bili odtegnjeni od svojih skrbnikov, s tem pa niso dostopni za raziskovanje ter v nevarnosti, da utonejo v pozabo," pravi generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay. Kot je še dejala na srečanju predstavnikov članic v Parizu, želijo ukradene predmete vrniti v središče zanimanja ter povrniti skupnostim dostop, izkušnjo in možnost identificiranja s svojo dediščino.

Po besedah pomočnika generalnega direktorice pri Unescu Ernesta Ottoneja je cilj projekta predvsem mladim sporočiti, da je ukraden artefakt iztrgan iz svoje skupnosti, obenem pa tudi pomagati odkriti ukradene predmete in tudi v širšem pogledu promovirati repatriacijo kulturne lastnine.

Obiskovalci oz. uporabniki virtualnega muzeja bodo lahko pregledovali 3D-podobe predmetov, ki jih bo podrobneje predstavilo spremno gradivo. Predstavljen bo pomen posameznega predmeta, ki ga bodo poleg osnovnih informacij osvetila tudi pričevanja lokalnih skupnosti, iz katerih izhaja.

Po navedbah Zveze za antikvitete, nevladne organizacije s sedežem v ZDA, je med pomembnejšimi trenutno pogrešanimi artefakti napis v alabastru iz jemenskega templja Awwam iz 3. stoletja, ki je bil ukraden med letoma 2009 in 2011. Na seznamu zveze je tudi slonokoščeni relief z levom iz 7. stoletja pr. n. št., ki so ga leta 2003 ukradli iz Muzeja v Bagdadu, v 70. letih 20. stoletja ukradena zelena kamnita maska iz majskega arheološka najdišča Rio Azul v Gvatemali, pa tudi figura Varahe iz tempeljskega kompleksa v Radžastanu v Indiji iz 5. oz. 6. stoletja, ki je izginila leta 1988.

"Vse to so predmeti, ki obstajajo, vendar ne vemo, kje," je za Guardian dejal pomočnik Ernesto Ottone. Te predmete bodo zato razstavili v virtualnem prostoru, kjer bodo lahko povedali njihovo zgodbo, dodaja. Cilj muzeja bi moral biti, kot pravi, lastno izginotje. "Ravno obratno kot pri običajnem muzeju, kjer se zbirke širijo. Pri tem muzeju upamo, da se bodo zbirke krčile, potem ko bodo našli predmet za predmetom."

Čeprav je po Ottonejevih besedah snovanje in gradnja virtualnega muzeja kompleksno delo, pa gre največ časa v ustvarjanje 3D-podobe predmetov, med katerimi jih veliko poznamo zgolj po črno-beli fotografijah.

Arhitekt projekta Francis Kéré, dobitnik prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, je dejal, da gre pri projektu za zbujanje domišljije. Odtujene predmete je primerjal z drevesi, ki so izkoreninjena iz zemlje. "Kulture, ki so bile oropane artefaktov, so kot drevesne korenine, ki hrepenijo po hrani."