V delovni skupini so bili trije predstavniki ministrstva za finance, po en predstavnik ministrstva za kulturo in za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter prav tako po en predstavnik uradov za Slovence v zamejstvu in po svetu, za narodnosti ter za makroekonomske analize in razvoj.

Ob analizi izdatkov na področju kulture je skupina ugotovila, da v Sloveniji, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, glede na število prebivalcev deluje precej več subvencioniranih institucij, ki jim pripisujemo nacionalni, regijski ali vsaj lokalni pomen. Skupina med drugim predlaga določitev standardov in normativov za financiranje javnih zavodov, merilo za to pa bi bili cilji in kazalniki kakovosti, ki bi jih bilo prav tako treba določiti.

S predlaganimi ukrepi bi prihranili dva milijona evrov
Med predlaganimi ukrepi so tudi sprememba sistema delovnih razmerij zaposlenih, ureditev med javnim in tržnim ter spremembe ustanovitvenih aktov zavodov, v katerih bi jasneje in natančneje opredelili odgovornosti in obveznosti ustanovitelja in vodstva, ter združevanje podpornih služb teh zavodov, kot so službe za finance in računovodstvo, kadrovska in pravna služba ter služba za komuniciranje z javnostjo in promocija. Ti ukrepi bi omogočili dva milijona evrov prihrankov, ki bi jih lahko namenili za doslej podhranjena področja kulture.

Predlog davčne olajšave za vlagatelje, ki so lastniki kulturnih spomenikov
Na področju ohranjanja kulturne dediščine predlagajo vnovičen pregled in prevetritev registra nepremične kulturne dediščine ter upoštevanje razmerja med javnim in zasebnim financiranjem te dediščine. Kot mogoč ukrep, ki je sicer ostal neusklajen, je predlagala davčno olajšavo za vlagatelje, ki so lastniki kulturnih spomenikov.

Slovenija je premajhna, da bi kulturo prepustili trgu
Ker Slovenija ni tako velika, da bi del kulture lahko kar prepustili trgu, saj na njem vrhunska kultura najverjetneje ne bi preživela, posebnih raziskav v povezavi s tem ni bilo narejenih. Zato pa so naredili nekaj analiz glede učinkovanja zasebnih vlaganj v kulturo na javne finance. Ena od njih je analiza zakonodaje in prakse zasebnega vlaganja v kulturo v državah EU-ja, ki sta jo opravila Andrej Srakar z Inštituta za ekonomska raziskovanja in Marilene Vecco z Univerze Erasmus v Rotterdamu.

Srakar: Uvesti bi morali shemo deleža za umetnost
Srakar meni, da je "sedanja razprava o uvajanju sprememb v slovenski kulturni model" prenapihnjena. Vsekakor pa potrebujemo resne spremembe takšnega modela, morda celo nov kulturni model, pravi. Modeli so lahko zelo različni, po nekaterih izkušnjah posamičnih držav bi se lahko zgledovala tudi Slovenija. Vendar pa se "pri slovenskem primeru nismo zedinili niti okoli tega, v katerem oziroma kakšnem kulturnem modelu se nahajamo trenutno, da bi bilo potem sploh mogoče voditi resno razpravo o tem, v katerega želimo oziroma bi bilo smiselno iti", dodaja.

Med ključnimi stvarmi, ki bi jih morali uvesti v slovensko zakonodajo, Srakar svetuje shemo deleža za umetnost, ki ga poznajo številne zahodne države, prenos umetniških del namesto plačila davka po zgledu, denimo, Velike Britanije in Irske, forum za spodbujanje sodelovanja umetnosti in gospodarstva, večje spodbujanje ustanov oz. fundacij v kulturi, ki jih je v Sloveniji še zelo malo, višja odstotkovna stopnja pri dohodninskih donacijah ter učinkovitejše spodbujanje povpraševanja po kulturi s t. i. kuponi oz. vavčerji.

Po njegovem mnenju so učinki zasebnih vlaganj v kulturi težko predvidljivi, ker za zdaj ni mogoče postaviti zanesljivih trditev o odzivanju uporabnikov kulturnih dobrin na spremembe v olajšavah za zasebna vlaganja. Zato si Srakar ne upa trditi, da bi bil učinek večjih spodbujanj zasebnih vlaganj v kulturo v gospodarstvu ali finančnem stanju slovenske kulture močno viden.

"Lahko oziroma verjetno je, da bi s tem pridobili vsaj del dodatnih sredstev, vendar je njihova višina precejšnja neznanka," pravi Srakar. Obenem meni, da bi morali sedanji sistem optimizirati, povišati stopnje nekaterih olajšav in uvesti mehanizme, ki jih sedaj ni, ter tako vsaj poskušati povečati mogoči "iztržek". Nekatere sheme, o katerih se govori, kot sta zlasti shema deleža za umetnost in sklad za ohranitev kulturne dediščine kot nekakšna oblika spomeniške rente, pa bi imele po njegovi oceni hkrati lahko precej močne pozitivne učinke na finančno stanje slovenske kulture.

Peršak: Gre za refleksijo življenja skupnosti in našo skupno zavest
Minister za kulturo Tone Peršak ima glede javnega interesa za kulturo nekoliko drugačen pogled. "Včasih nekateri rečejo, da so javni interes kulturne dobrine, ki so dobre. A kdo je tisti, ki presoja o tem?" se sprašuje. Sam meni, da javni interes izhaja iz vprašanja, zakaj skupnost kulturo potrebuje na eksistencialni ravni. Meni, da se je po osamosvojitvi to spremenilo. Če smo bili prej vedno del neke večje skupnosti, je vloga kulture v samostojni in enakopravni državi enaka, kot to velja za katero koli drugo nacionalno državo. "To je predvsem refleksija in dialog znotraj skupnosti, kar oblikuje tudi identiteto, ker vpliva na to, kako vidimo sami sebe in kako se s to identiteto predstavljamo navzven. Ta kultura pa je vpletena tudi v medkulturni dialog, čemur posvečamo premalo pozornosti, zato imamo tudi težave s prepoznavnostjo," pojasnjuje Peršak.

Izhodišče je nacionalni program za kulturo, ki bo drugačen od sedanjega. Spremembe, ki bi jih uvajali postopoma, pa znajo biti "tudi travmatične", razmišlja.

Sam meni, da bi se morali v obstoječi mreži kulture dogovoriti o delitvi dela. Zato glede na gibanja zadnjih let, po katerih se je obseg izvajalcev in dejavnosti v kulturi povečeval, z njima vred pa nabor programov in projektov, ki jih je sofinanciralo ministrstvo, delež javnih sredstev pa zaradi krize zmanjševal, razmišlja o tem, da bi bilo treba natančneje urediti razmerja med različnimi ravnmi: državo, pokrajinami, ki sicer manjkajo, in občinami.

"Treba je postaviti zelo jasna merila in treba se je dogovoriti, kako razmejiti med državno, regijsko in lokalno ravnjo." Po ministrovem mnenju bi namreč tudi lokalna raven, če ustanovi neki zavod, morala prevzeti odgovornost in je ne prelagati na državo. Tako pa zdaj v vsakem malce večjem mestu obstaja kak zavod, ki hoče biti nacionalen. Poleg tega se nekatere stvari podvajajo ali so celo potrojene, ugotavlja minister.

Razmišlja o pomenu še boljšega sodelovanja med javnim sektorjem, ki mora izpolnjevati javni interes, in nevladnim sektorjem, ki je praviloma inovativen in raziskovalen oziroma alternativen. Prav tako se mu zdi pomembna večja fleksibilnost znotraj javnih zavodov. To bi posledično pomenilo tudi spremembo sedaj togega sistema delovnih razmerij, kar bo po ministrovem mnenju ena težjih nalog. Prepričan je tudi, da bi "brez velike škode lahko nekoliko zmanjšali produkcijo, ker ta v postprodukciji mnogokrat ni dovolj izkoriščena".

Glede prepuščanja dela kulture trgu pravi, da tega ne razume kot državno varčevanje. Čeprav so pogledi med kulturo in financami vedno nekoliko različni, je kulturo v zgodovini do neke mere vedno financirala oblast. Težavo Slovenije vidi v tem, da zna premalo aktivirati druge vire in izboljšati delež lastnih prihodkov, zlasti pri javnih zavodih, v razmerju do javnih sredstev.

Za večji izkoristek kulturnega turizma in uvedbo spomeniške rente
Opozarja na izjemne možnosti za razvoj, ki jih ima Slovenija v kulturnem turizmu. Več bi lahko bilo ustanov in mecenstva, pravi, povsem legitimen ukrep pa se mu zdi uvedba spomeniške rente. Vsega, kar omenja, seveda ne bo mogoče storiti letos, ampak vsaj začeti. In v to smer že gre priprava novega nacionalnega programa za kulturo, ki bo po ministrovih trditvah precej drugačen od sedanjega.

Na ministrstvu izvajajo tudi analize, koliko sredstev je neposredno in posredno povezanih s kulturo. "Te številke bodo marsikoga presenetile," je prepričan Peršak. Seštevek neposredno vloženih javnih sredstev na državni in občinski ravni se že ves čas vrti okrog 280 ali 290 milijonov evrov. Še 93 milijonov za RTVS kot največji javni zavod v kulturi pomeni že skoraj 400 milijonov.

Tu je še vložek gospodinjstev, pri čemer smo Slovenci razmeroma dobri porabniki kulture, ter zasebnega sektorja, tako da je bila za leto 2013 ta številka blizu 800 milijonov evrov. "Če pa gledamo, kolikšen je promet v celotnem sektorju, ki je neposredno ali posredno povezan s kulturo, tudi gospodarske panoge, kot so mediji, založništvo, AV-produkcija, po evropski klasifikaciji sodi sem tudi oglaševanje, potem so to številke, ki daleč presegajo milijardo evrov," pojasnjuje.

Na račun ustvarjalcev živijo posredniki
Priznava, da to še vedno ne pomeni, da pesnik dobi zadosten honorar ali da slikar lahko živi od slikanja. "Kajti žal je kot v vseh dejavnostih tako, da na račun ustvarjalcev živijo posredniki, in to neprimerno bolje kot ustvarjalci sami," je stvaren Peršak. Prizemljen je tudi glede državnega proračuna, kjer nenadnih "povišic" za kulturo ni mogoče pričakovati, pač pa postopno zviševanje ob pogoju, da se bo gospodarska rast nadaljevala. Sam zato stavi na sposobnost aktiviranja drugih virov in uveljavitev meril kakovosti.

"Tisto, kar bo najbolj boleče, bo pravzaprav to, da se bo določeno število ljudi na neki način moralo drugače znajti," pravi minister, ki se povsem zaveda, da bodo ukrepi, če bodo izpeljani, izzvali za kulturnike značilno negodovanje: "Ker imamo to logiko, podedovano iz preteklosti, da je država dolžna finančno omogočati čisto vse, kar samo sebe razume kot kulturo visoke kakovosti, četudi morda izbira občinstva in stroka tega ne potrjujeta."

Osnutek novega krovnega zakona v kulturi je pripravljen, podobno je z medijsko zakonodajo. Prav tako je pripravljen zakon o kulturnem evru, vendar "v razumni meri in z realnimi sredstvi, ki jih bo mogoče v največji meri izkoristiti".