Dobitnika devetih vesen sem si ogledal konec tedna na Viču. Ko je inšpektor Dušan (Igor Samobor) sedel v zatemnjenem stanovanju, med prsti pa mu je polzel prah posmrtnih ostankov samomorilca Marjana, je gledalka v vrsti pred mano nekoliko preglasno zastokala: "Slovenski film je pa res morbiden."

Kriminalka le osnova za slovenske teme
Da, še kako se strinjam. O slovenskem filmu sem veliko pisal že pri Slovenki in po ogledu filma 9:06 me prevevajo podobne misli. Le da so tokrat med temačnimi temami v ospredju samomor, razbita družina, občutek krivde in alkoholizem. Slovenske teme, pač ... Zato me je sam film še toliko bolj pritegnil, saj kriminalke res niso tipično slovenska filmska forma. Ko se vse skupaj začne s samomorom, gledalec hitro spozna, da v resnici ne gleda kriminalke, ampak zelo osebno, lirično zgodbo.

Dušana primer povsem prevzame
Kriminalistični inšpektor Dušan raziskuje samomor pianista in glasbenega kritika Marjana Ozima, ki se vrže s Solkanskega mostu. Avtomobil prižgan, v njem zložena obleka, pokojnik po telesu povsem obrit ... Nekaj skrivnostnih dejstev, ki večine ne ganejo, Dušana pa povsem prevzamejo. Tako zelo, da se preseli v stanovanje pokojnega. Samo dejanje, motivacija in obsesivno zanimanje za primer niso dobro utemeljeni, še več, primer sploh ni v ospredju zanimanja. Veliko več zanimanja zasedeta kompleksen odnos z ločeno ženo (Silva Čušin) in hčerko, ki jo lahko le redko obiskuje, ter krivda, ki jo čuti zaradi prometne nesreče, v kateri je umrla njegova prvorojenka.

Trhel scenarij, medel dialog
Sama zgodba stoji na trhlih temeljih in je ponekod neprepričljiva in nelogična. Če s pridevnikom "slovenski" označim prevladujoče temne teme, pa "slovenski film" v sebi nosi tudi neprepričljiv in rahlo vsiljen dialog, ki je prekinjen z ogromno tišine.

9:06 na več načinov
A na drugi strani velja pohvaliti kar nekaj pozitivnih lastnosti. Samobor in Čušinova imata "zateženi", nevščečni vlogi, a ju odigrata na svoji visoki ravni. Prepotrebno svežino temačnemu ozračju prinaša Gregor Baković kot forenzik, ki "plava nad površino" s pomočjo črnega humorja in cinizma. Tehnično je film izredno lep in dovršen, saj ponuja nekaj res lepih fotografij. Pohvaliti velja tudi notranjo kohezivnost, skladnost in zaokroženost. Če številke 9:06 obrnete na glavo, dobite iste tri številke v istem zaporedju. Prvi ključni dogodek se zgodi nekje po 9 minutah, drugi pa nekje po uri in 9 minutah (ne bi bil presenečen, če natančno po 9 minutah in 6 sekundah) ...

Je potrebno poznati cel "svet" okrog filma?
Glavna težava filma 9:06 je v tem, da ga ne smemo gledati neposredno, ampak simbolično. Simbolika ves pomen dobi šele ob koncu, ko režiser Igor Šterk film 9:06 posveti svojemu očetu Juretu Šterku, ki se je na začetku leta izgubil ob avstralski obali. Film takoj dobi povsem drugačne konotacije in ga lahko razumemo kot lirično meditacijo. Seveda s tem ni nič narobe, a ob tem se mi odpira povsem drugo vprašanje: "Ali mora gledalec pred ogledom filma poznati vse okoliščine, ki morda prihajajo tudi iz drugih medijev?" Je pred ogledom filma Seks v mestu potrebno dobro poznati istoimensko TV-serijo? Je pred ogledom Spidermana potrebno poznati strip? Pred ogledom Gospodarja prstanov pa prebrati knjigo? Ali celo bolj banalno - videti napovednik pred samim filmom? Če se za konec spet vrnem k Slovenki, filmu Damjana Kozoleta sem pri recenziji očital scenarij, v katerem ni bil razviden razlog, zaradi katerega se študentke poda v prostitucijo. Ob ogledu napovednika (ki sem ga slučajno videl nekaj dni kasneje) se mi je zgodba zdela veliko bolj logična in smiselna. A za kakšno ceno? Mora gledalec torej poznati vso "zgodbo", vsa dejstva (čeprav se ti pojavljajo v več medijih in oblikah)?