V svojem zadnjem delu A Face to the World: On Self-Portraits se likovna kritičarka Laura Cumming sprehodi čez zgodovino umetnosti in se sprašuje ravno to. Zakaj zre Botticelli na sliki Poklon svetih treh kraljev v gledalca s takim prezirom? Zakaj se je Van Dyck naslikal z ogromno sončnico in kaj nam pove, da se je Velazquez upodobil v neobičajnem portretu kraljeve družine, ki ga poznamo kot Las Meninas?

Na koncu svojega dela Cummingova priznava, da je avtoportret le iluzija, a vsaka iluzija vsebuje vedno nekaj resnice. V primeru avtoportreta gre za resnico o tem, kako se je želel umetnik predstaviti, kakšnega želi, da ga dojame okolica.

Umetniki se dvignejo med cenjene osebnosti
Od kdaj lahko pravzaprav spremljamo zgodovino avtoportreta? Čeprav začne avtorica knjige svoj pregled pri Jan van Eyckovi podobi, lahko lastnim upodobitvam umetnikov sledimo že od poznega srednjega veka. Če so bili v zgodnjem in visokem srednjem veku slikarji in kiparji bolj ali manj neznani in so imeli bolj kot ne status obrtnikov, so dobivali od poznega 14. in zlasti v 15. stoletju vse večjo veljavo. Najbrž je bil tudi to eden od znanilcev prihajajočega humanizma in renesanse. Ponosni stavbarji so tako v velike gotske katedrale neskromno vključevali tudi lastne podobe. Omenimo le doprsni portret Petra Parlerja, ki izstopa iz stene praške katedrale sv. Vida ali pa kiparja Adama Krafta, ki si je v cerkvi sv. Lovrenca v Nürnbergu konec 15. stoletja na rame poveznil svojo mojstrovino.

Samozavest Albrechta Dürerja
Vsekakor je lastna podoba tista, ki jo imajo umetniki na voljo, kadar koli se jim zahoče uriti znanje v portretu. A slika, na kateri se je leta 1498 upodobil Albrecht Dürer, je daleč od navadne študije, s katero bi umetnik izpopolnjeval svoje mojstrstvo v portretiranju. Pravzaprav je precej več kot to, saj gre za prvi slikarski avtoportret kot samostojno delo. Samozavestni predstavnik severne renesanse, se je upodobil v pokončni drži pred oknom, skozi katerega zremo v oddaljeno krajino, s sliko pa proslavil sebe kot umetnika in svojo umetnost.

Toplina Rembrandta van Rijna
Dürer, ki je tudi sicer na več delih dokazal, da je sijajen portretist, je dve leti pozneje naslikal še eno pomembno delo, ki je naredilo velik vtis tudi na poznejša stoletja. Gre za t. i. Kristomorfni avtoportret, na katerem se zdi, da pred nami sedi sam Kristus. S strogo frontalno in simetrično postavitvijo zre slikar s hipnotičnim pogledom proti gledalcu, a Dürer nas na svojih delih prej odriva, kot vabi vanje. Laura Cumming prepoznava med gledalcem in umetnikom neko pregrado, skoraj popolno nasprotje učinku, ki ga imajo dobrih sto let mlajša dela nič manj slavnega mojstra lastne podobe, Rembrandta van Rijna. V njegovih delih začutimo neko toplino prijaznega človeka, ki nam na svojih številnih avtoportretih omogoča, da ga spremljamo od sprva negotovega mladeniča do energičnejšega in uspešnega portretista.

V daljavo zazrt pogled
Nič manj zgovorni niso avtoportreti, na katerih se umetniki izogibajo stiku z gledalčevimi očmi. Tizian, ki mu samozavesti nedvomno ni primanjkovalo, se je rad zazrl daleč v daljavo, stran od gledalca. Baročna slikarka Artemisia Gentileschi, ki ji pripisujemo prvi avtoportret znane ženske umetnice, je na sliki preprosto prezaposlena, da bi nam namenila pogled. Goya pa na svoji grafiki iz cikla Los Caprichos umika pogled v svoji melanholiji.

Poklapanci naj se učijo od Vincenta van Gogha
Cummingova je na kupu zbrala tudi dela, ki pričajo o egoizmu in nečimrnosti nekaterih portretirancev. Joshua Reynolds se je tako upodobil v opravi Univerze v Oxfordu ob doprsnem kipu Michelangela. Tu so še avtoportreti poklapanih umetnikov, kot je Edvard Munch. Ta se je upodobil v peklu, potem ko se je kot prestrašen bodoči ženin skušal ustreliti, a si je zgolj odstrelil del sredinca. Po Cumminginih opažanjih sodi tudi sodobna britanska umetnica Tracey Emin (upodobila se je v podobi mučenca sv. Boštjana, prebodenega s puščicami) med tiste, ki se pogosto smilijo sami sebi.

In tu smo že pri še enem velikem mojstru avtoportreta, postimpresionistu Vincentu van Goghu. Ta se kljub mukam, ki jih je preživljal, nikdar ni prepustil samopomilovanju, ampak se je naslikal kot odločen zmagovalec nad tegobami življenja.