To so besede Johna O'Briena, ustanovitelja založbe Dalkey Archive Press, nekoč tudi profesorja, ki je kljub svojim koreninam v akademski srenji vedno njen kritik.

Založba Dalkey Archive Press, ki deluje v Illinoisu, Dublinu in Londonu, je naslov, na katerem najdemo tudi prevode knjig slovenskih avtorjev, in sicer Milana Jesiha, Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Marka Sosiča, Andreja Blatnika, Florjana Lipuša, Vlada Žabota, Borisa Pahorja in Borisa A. Novaka.

Pa začniva naslednje. Opazil sem, da kar dobro poznate pisatelje z območja nekdanje Jugoslavije. Kako ste naleteli nanje in kako je prišlo do tega, da ste njihova dela začeli tudi objavljati?
Na splošno rečeno sta Vzhodna in Srednja Evropa zame vedno predstavljali "slepo pego", zato sem bil močno odvisen od namigov drugih. Uredniki oziroma založniki - po mojem mnenju se omenjeni vlogi zlivata v eno - se srečujejo z omejitvami, ki se jih morajo jasno zavedati, zato je smotrno, da so obdani s skupino posameznikov, katerih presoji lahko zaupajo.

Sam sem najbolje seznanjen z ameriško, britansko in irsko književnostjo, do neke mere pa tudi s književnostjo prostora Zahodne Evrope, predvsem s francosko. Povedano nekoliko drugače; vem, kje iskati avtorje in dela, ki izhajajo iz omenjenih književnosti. Da sem si lahko ustvaril sliko o preostalem delu Evrope, sem moral veliko potovati, se odpravljati na večdnevne obiske po različnih državah, se srečevati s številnimi uredniki, avtorji, kritiki in strokovnjaki, da sem lahko začel dolgotrajni proces zbiranja vzorčnih prevodov in odzivov bralcev. Ta proces je lahko izjemno mučen, tudi v spletni dobi, ko pridobivanje verodostojnih informacij pomeni še posebej velik izziv.

Prevajalci, kot tudi nekateri od naših stalnih urednikov, so bili v preteklih letih nenadomestljivi. Prevajalci so praviloma najzanesljivejši svetovalci. Jaz sem tisti, ki mora odobriti objavo slehernega dela, zato vsi vzorčni prevodi in vsa mnenja bralcev pristanejo na moji mizi. Takrat pa napoči čas za odločitev.

Ste ustanovitelj založbe Dalkey Archive Press. Kako delate? Opazil sem, da vztrajate pri leposlovju. Objavili ste dela avtorjev, kot so Boris Vian, Danilo Kiš in Gilbert Sorrentino (zadnji je s Hubertom Selbyjem ml. sourednikoval pri kultni reviji Neon).
Ko sem dopolnil 13 let, sem začel brati vse, kar sem dobil v roke - od leposlovja, filozofskih in teoloških zapisov, literarnih kritik pa vse do zgodovinskih del. Nisem bil izbirčen. Ko sem kjer koli naletel na ime nekega avtorja, sem si nemudoma priskrbel knjige, sedel k branju in začel delati zapiske. Srednješolska leta sem preživel z branjem, za kar sem običajno žrtvoval marsikatero družabno dejavnost. Ne pomnim, na primer, da bi kdaj obiskal kakšno zabavo, dokler nisem začel študirati, seveda pa si tudi sploh nisem znal predstavljati, za kaj pravzaprav gre pri teh čudnih druženjih.

Ko sem začel študirati, sem že prebral večino obveznega čtiva, zato sem velikokrat, raje kot da bi obiskoval predavanja, in se ponovno ukvarjal z deli, ki sem jih že dodobra poznal, bedel pozno v noč in bral tiste knjige, ki jih poprej še nisem. Bil sem porazen študent, kar se je odražalo tudi pri mojih ocenah. Nikoli nisem maral šole, že od vrtca ne. Šole so zadnji kraj, kjer se lahko česar koli naučiš. Šole so namenjene učenju vedenja, ustrežljivosti in tega, kako prebiti čas, dokler se jih končno ne osvobodiš. Name je naredila vtis le peščica učiteljev, a vsak od njih odmevno, predvsem tako, da so mi razkrili skrivnosti različnih načinov branja. Drugače pa šola zame ni predstavljala ničesar drugega kot kopico praktičnih vaj kako se prebiti skozi dolgočasje.

Odločno vztrajate tudi pri prevodih. Kako nekdo pravzaprav lahko spozna Jacquesa Roubauda ali Raymonda Queneauja?
Nikoli nisem delal razlik med deli, ki so bila v izvirniku napisana v angleškem jeziku in njihovimi prevodi. Ko sem bil star 13 let, je moj prvi zahtevnejši bralni izziv predstavljal Dostojevski. Kljub temu, kako malo te ameriške šole naučijo o svetovni književnosti, sem torej našel svoje poti do odkrivanja knjig in založb, ki so izdajale dela najzanimivejših avtorjev. Ko sem po skoraj 20 letih učiteljevanja postal založnik, sem nadaljeval brati, tako kot sem to počel poprej. Queneaujeva dela sem bral že med študijem, potem pa sem začel iskati tudi tista, ki še niso bila prevedena; na Jacquesa Roubauda pa me je opozoril eden izmed prevajalcev.

Če dobiček ne predstavlja enega od vaših ciljev, kako si potem lahko privoščite nadaljevati založniško dejavnost?
Odgovor na vprašanje "Kako si lahko privoščim nadaljevati založniško dejavnost?" je kratek: "Zelo težko." Okrog denarja se vrti največ skrbi. Delovanje založbe Dalkey Archive Press že od nekdaj temelji na prispevkih fundacij, podpori vlade in podpori visokošolskih ustanov. Ob tem pa ne gre pozabiti tudi na prodajo knjig. Kljub vsemu pa je dejstvo, da brez finančne podpore iz omenjenih virov založba ne bi preživela več kot nekaj let, neobhodno.

Koliko založb obstaja v Združenih državah Amerike, ki sledijo podobnemu načinu delovanja, literarnemu okusu in etiki kot Dalkey Archive Press?
To bi bilo zelo težko reči. Zelo sem presenečen, denimo, da nenehno vznikajo nove in nove, tako da ne bi bilo nemogoče slediti vsem. Danes obstaja več založb, podobnih naši, kot jih je bilo, ko sem jo ustanovil. Običajno nimam veliko opravka s temi založbami, razen da jih občudujem od daleč. Te založbe so sicer manjše - na leto izdajo od 8 do 10 knjig na leto -, vendar očitno zelo uspešne.

Kakšen je vaš odnos do akademske srenje? Zakaj se akademska srenja nenehno izogiba avtorjev, kot sta Charles Bukowski in Gilbert Sorrentino? Bukowski že davno ne spada več med pisce iz podtalja, a je na neki način še zmeraj spregledan.
Preden sem postal založnik, sem deloval kot univerzitetni profesor književnosti. Že kar lep čas ne poučujem več, a še zmeraj sodelujem s študenti, in sicer na področju založništva in prevajanja. Imamo srečo, da nas že vrsto let podpirajo nekatere univerze, nedavno pa smo sklenili tudi sporazum o sodelovanju z Univerzo v Houstonu-Victorii, za katero upam, da bo postala naše trajno domovanje.

Kljub koreninam v akademski srenji sem bil vedno njen kritik. Opozarjal sem na vse: od pomanjkanja vizije uprave, ozkoglednosti akademikov, pa vse do duhovnega ozračja usmerjenega k ohranjanju statusa quo visokošolskih programov in zavračanju sprememb. Ta strah pred spremembami in počasna odzivnost akademske srenje na svet okoli nje, predvsem kar se tiče spreminjajočih se potreb študentov, sta lahko zelo obremenjujoča. Akademska srenja je že sama po sebi izjemno birokratska, ob tem pa goji tudi neomajno vero v svoje posmeha vredne birokratske pristope. Te glodajoče nepravilnosti so se odražale tudi v učnih načrtih; koga se bo poučevalo o čem.

Pisatelja, ki ju omenjate, četudi povsem različna, predstavljata očitna primera. Ne Bukowski ne Sorrentino se ne prilegata v kalup zlajnanih konceptov o leposlovju, zato sta iz njih tudi izključena. Njuni imeni sta bili in sta še vedno redko omenjani, zato so njuna dela predstavljala trd oreh za slehernega predavatelja književnosti. Romani, kot denimo [Selbyjev] Zadnji odcep za Brooklyn, so jim bili uganka.

Gilberta Sorrentina ste imenovali kot enega od najboljših ameriških avtorjev. Zakaj?
Vsak njegov roman je bil drugačen od prejšnjega. Celotno življenje je posvetil svoji umetnosti - prozi, poeziji, kritiki. Navdušen sem nad slehernim njegovih del. In kadar jih berem, velikokrat postanem zavisten, presneto zavisten. Bil je eden najimenitnejših ameriških satirikov. Krasil ga je izjemno hudomušen slog. Snoval je in nato reševal "fiktivne" probleme: vsako delo je predstavljalo niz zagonetk, ki jih je bilo treba razrešiti. Kaj še? Vsaka vrstica, ki jo je zapisal, je bila najimenitnejša vrstica ameriške proze tistega obdobja. Njegove besede so izžarevale ogorčenost, bes, prezir nad tistimi, ki so skušali umetnost izkoriščati za potešitev lastnega hrepenenja po slavi, denarju, moči. Če imate pri roki kopico antidepresivov, preberite njegov prvi roman, The Sky Changes. Gre za edini meni znan roman, ki je v celoti posvečen opisovanju propadanja zakonske zveze ter stopnjevanja silnosti in uničevalnosti tega propada, v toku katerega človeka, ujeta vanj, skušata drug drugega ugonobiti. Verjetno gre celo za najsrditejši roman izpod ameriškega peresa.

Nam lahko razkrijete nekaj imen novih navdušujočih glasov sodobne ameriške proze?
Ameriške proze skorajda ne berem več. Z veseljem bi vam postregel s kakšnim imenom, a zato bi moral po svojem spominu pobrskati kakšnih 25 let v preteklost.

Kaj počnete trenutno?
Če morda sprašujete, katero knjigo trenutno urejam, je odgovor preprost. Trenutno se posvečam romanu November, delu briljantnega britanskega avtorja Christopherja Woodhala. Gre za njegov romaneskni prvenec, ki obsega približno 1.000 strani. To je to, kar me trenutno omrežuje. Urednikujem najraje, vendar imam le redkokdaj čas za to. Če pa me morda sprašujete, kaj "počnem" v širšem smislu, pa mi dovolite, da vam zaupam, da vzpostavljam sklad za financiranje dejavnosti založbe, potem ko je sam ne bom več sposoben voditi - zaradi ostarelosti ali po smrti.